Profesor medicinske etike na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru prof. dr. Matjaž Zwitter je avtor knjige z aktualno temo Pogovarjamo se o evtanaziji. V njej je strnil svoje dolgoletne izkušnje pri zdravljenju starejših in težko bolnih ter širok razgled na pravno ureditev ter, pogosto zelo sporno, prakso evtanaziranja in pomoči pri samomoru v več »razvitih« državah po svetu, pogosto zgolj kot pomanjkljivo paliativno oskrbo.

Tema je izjemno občutljiva in kompleksna, o njej pa se skorajda ne znamo ali celo ne zmoremo pogovarjati s tehtnimi argumenti. Namen knjige je zato spodbuditi ljudi k preudarnemu razmisleku o odnosu do hudo bolnih, ostarelih in umirajočih.

Brali naj bi jo vsi, ki se srečujejo s stiskami in trpljenjem umirajočih

Dr. Božidar Voljč, predsednik Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko, je na zavihke knjige zapisal:

»Knjiga o evtanaziji dr. Matjaža Zwittra, onkologa in profesorja etike na Medicinski fakulteti v Mariboru, se slovenski javnosti predstavlja v času, ko se je v Sloveniji razvnela razprava o primernosti njene uzakonitve. O evtanaziji je mogoče govoriti, jo utemeljevati in se o njej odločati z različnih, bolj ali manj premišljenih oziroma odgovornih stališč.

Predlogi, da bi zdravniki prekinjali človeška življenja ali pri tem kakorkoli sodelovali, zahtevajo strpno, z ustrezno širino in potrebnim znanjem podprto razpravo.

Vse to nam ponuja knjiga, ki je pred nami. Avtor nas kot zdravnik onkolog, ki je več desetletij spremljal tudi umirajoče bolnike, iz poglavja v poglavje vodi do zaključkov, ki naj bi jih poznal vsak, ki se želi tako ali drugače opredeljevati do z evtanazijo povezanih človeških in etičnih vprašanj.

Brali naj bi jo tudi vsi, ki se pri svojem delu srečujejo s stiskami in trpljenjem, pa tudi spokojnostjo vseh, ki odhajajo.

Knjiga je napisana v prvi osebi

Evtanazija bo ob svojih zagovornikih in nasprotnikih žal vedno imela tudi stranpoti, ki se jim spričo človeške narave ob še tako dobro zamišljenih izhodiščih ni mogoče izogniti.

Ubijanje je v naravi vseh nas, meja med njim in evtanazijo je lahko zelo ozka, ali pa je ni. Knjiga nas povsod, kjer je potrebno, opozarja na prakse, ki evtanazijskim sporočilom zmanjšujejo njihovo verodostojnost.

Delo je napisano v prvi osebi. Avtor ob ves čas prisotni zvestobi zdravniškim vrednotam neredko razgrne še svoja osebna stališča, kar odpira možnost demokratične etične razprave. A ko bomo knjigo profesorja dr. Zwittra sprejeli v branje in razmišljanje, v Sloveniji o evtanaziji ne bo mogoče razpravljati brez upoštevanja njenih vsebin in sporočil.«

Strokovna bibliografija dr. Matjaža Zwittra obsega 50 člankov

Prof. dr. Matjaž Zwitter je 41 let delal kot specialist onkologije z radioterapijo na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Kot zdravnik je zdaj upokojen, še vedno pa dela kot predstojnik Katedre za medicinsko etiko in pravo Medicinske fakultete Univerze v Mariboru.

Njegova strokovna bibliografija obsega 50 člankov, ki so vključeni v podatkovno zbirko PubMed ter so-uredništvo dveh knjig o komunikaciji v medicini, ki sta izšli pri The New York Academy of Sciences ter pri založbi Springer.

Leta 2018 je pri Cankarjevi založbi izšla njegova knjiga Pogovori o zdravniški etiki, v začetku leta 2019 pa je pri založbi Springer izdal za mednarodno bralstvo prirejeno izdajo Medical Ethics in Clinical Practice.

Zbirka pesmi Ericha Prunča

Mohorjeva založba iz Celovca in Slovenska matica sta objavili zbirko pesmi Ericha Prunča Tihožitja in Besi.

Erich Prunč je bil koroško-slovenski jezikoslovec, slavist, literarni zgodovinar, pesnik in prevajalec. Izviral je iz številne kmečke družine iz Straše vasi pri Škocjanu v Podjuni, že zgodaj pa se je izoblikovala njegova literarna in gledališka nadarjenost.

V Gradcu je zaključil študij slavistike, bil je zagnan gledališki inovator predstojnik oddelka za prevajalstvo v Gradcu, pa tudi pesnik, visoko cenjen v nekdanji Jugoslaviji in sedanji Sloveniji.

Leta 2007 je postal dopisni član SAZU, bil je tudi častni senator Univerze v Ljubljani.

Razvoj od koroškega uporniškega aktivizma do zapuščenosti

V dveh pesniških zbirkah, Tihožitjih iz zgodnjih let (1965) in kasnejših Besih (doslej neobjavljenih), je zajeta celotna poetična bera Ericha Prunča. Bese je avtor vse do zadnjega hranil neobjavljene, javnosti so dostopni šele s to knjigo.

Med obema objavljenima zbirkama leži skoraj pol stoletja avtorjeve osebne zgodovine, tako da Tihožitja in Besi razkrivajo tudi pesnikov razvoj od koroškega uporniškega aktivizma v vase ponikujočo erotično razbolelost in zapuščenost.

Objavo je dovolil pesnikov sin Roman Luka Prunč.

Matjaž Kmecl v spremni besedi: »Obe zbirki kažeta eno in isto, nezamenljivo, pesniško osebnost. Še več: skoraj neverjetno se izpovedno dopolnjujeta. Navzven, tako govorita, se svet kaže kot tihožitno prijazna, nenevarna idila, medtem ko ga navznoter razkrajajo nevidni in sovražni besi. - Ob tem se hote ali nehote spomnimo prešernovske – sicer do obrabljenosti znane, pa zato nič manj veljavne – podobe pesnika, ki da mora hkrati nositi v svojih prsih 'peklo in nebo' oziroma, po Prunču: do idiličnosti prijazna tihožitja skupaj s črnimi besi.«

In še: »Prunč se na svoj način vključuje v tisti tok slovenske poezije, ki se ga je oprijela oznaka novi subjektivizem, lahko tudi intimizem – pač kot odgovor na zunajliterarne zahteve, naj bo pesnik odgovoren za (nevzdržno) družbeno stanje.«

Reginald Vospernik, urednik knjige: »Prunč je bil neutruden znanstvenik, pesnik, vnet diskutant ob številnih priložnostih, inovativen gledališčnik, spreten soorganizator Koroških kulturnih dni, društvenik in ploden publicist.«