Zvonovi so oznanjevalci miru [FOTO]
Zvonovi so oznanjevalci miru [FOTO]
Ena od osemnajstih cerkva, posvečenih sv. Egidiju v Sloveniji, stoji tudi sredi vasi Kočno ob Ložnici, južno od Slovenske Bistrice. Podružnična cerkev Župnije Laporje se omenja že v davnem letu 1429. Sredi 18. stoletja so jo povečali, da je dobila današnjo podobo. V notranjščini je pretežno oprema baročnih mojstrov iz 18. stoletja. Zlasti bogata je poslikava. Vpisana je kot spomenik lokalnega pomena. Žegnanje je prvo nedeljo v septembru. Pred desetimi leti je cerkev dobila novo fasado, lansko leto nov daritveni oltar, oltarni križ in ambon.
V Kočnem pa so si mnogi želeli tudi ubranega zvonjenja. Pobuda za nakup je bila zlata maša rojaka Emila Dreva. Slovesnost posvetitve dveh novih zvonov, velikega, posvečenega Materi Božji, srednjega, posvečenega sv. Primožu in Felicijanu, ter dosedanjega malega (rešen je bil med drugo svetovno vojno) očiščenega, posvečenega evangelistu Marku, je bila v nedeljo, 14. avgusta. V zvonik so jih potegnili ob poklicnih monterjih ročno, posebej otroci, ženske in možje.
Glasovni načrt za sedanje zvonove je izdelal kolavdator dr. Matjaž Ambrožič. Slovesno mašo je ob somaševanju župnika Franca Mlakarja in tajnika Jureta Sojča, ob najrazličnejšem sodelovanju in v navzočnosti številnih vernih, daroval nadškof metropolit Alojzij Cvikl. Botri in sodelavci so iz rok nadškofa prejeli priznanja, zahvale in pohvale. Ob zahvalni pesmi so se prvič oglasili zvonovi. Prepeval je župnijski pevski zbor, igrala godba Poljčane. Po maši je sledilo druženje ob obilni pogostitvi; v veselju in hvaležnosti za pomembno in dragoceno pridobitev.
Po razmišljanju o prebranem evangeliju je nadškof, ko je cerkev dobila po dobroti vaščanov, faranov in tudi dobrotnikov od drugod, spregovoril še posebej o pomenu in vlogi zvonov.
Kot je poudaril, so »zvonovi oznanjevalci miru, veselja in upanja, pa tudi tolažbe, ko se poslavljamo od naših dragih. Prek dneva nas kličejo, da ob našem delu ne pozabimo na Boga. Ob nedeljah in praznikih nas vabijo k bogoslužju, ki je za vsakega od nas vir duhovnega življenja. Tu ob oltarju raste in se krepi naša vera. Tu spoznavamo, da ob Božjem kruhu lahko postajamo kruh drug za drugega.
Naj vam oznanjajo, da je naš Bog usmiljen, dober in ljubezniv. S tem, ko izkazuje usmiljenja vsakemu od nas, tudi nas vabi, da izstopimo iz sebe in zaživimo usmiljenje v naših družinah, v naši župniji, mestu in narodu.
Danes nekateri želijo zvonove utišati, ker jih motijo v njihovem svetu, v katerega so se zaprli. Želijo jih utišati, ker jim budijo vest, da človek ni samo materialno bitje, ampak veliki iskalec Smisla in Resnice, z drugo besedo Boga.
Današnji čas bi lahko označili kot čas revščine, ne samo materialne, ampak tudi duhovne. Še posebej duhovna revščina je sad našega egoizma, naše vasezagledanosti in naše želje po imetju in uživanju.
Zvonovi nas vabijo v cerkev, kjer začutimo, da smo bratje in sestre, nas vabijo k odprtosti drug do drugega, nas vabijo k solidarnosti in prizadevanju za skupno dobro.«
Ob koncu nagovora je nadškof zbranim še zaželel, da »zvonovi v to župnijo prinesejo Božjo bližino, Božje usmiljenje in dobroto, pa tudi veselje do življenja po veri, v ljubezni, dobroti in miru.«