Danes mineva natanko 30 let od dneva – nedelje, 23. decembra 1990 –, ko se je s plebiscitom pisala zgodovina slovenskega naroda in države. FOTO: Tatjana Splichal



Danes mineva natanko 30 let od dneva – nedelje, 23. decembra 1990 –, ko se je s plebiscitom pisala zgodovina slovenskega naroda in države. Kar 1.289.369 državljank in državljanov oziroma 88,5 % vseh takratnih volilnih upravičencev se je izreklo za samostojno in neodvisno Slovenijo. Sanje mnogih generacij so bile dosanjane. Kje je Slovenija danes, tri desetletja pozneje, smo povprašali dr. Huberta Požarnika, kliničnega psihologa, psihoterapevta, pisatelja, publicista, politika in soustanovitelja Demosa, in akademika Nika Grafenauerja, pesnika, kritika, esejista, literarnega zgodovinarja, prevajalca in nekdanjega urednika Nove revije.

Dokazali trdoživost

Ponos ob 30-letnici zgodovinske odločitve Slovencev, da želimo živeti v lastni, neodvisni in demokratično urejeni državi, je upravičen, poudarja dr. Požarnik: »S to odločitvijo smo, čeprav številčno majhen narod, spet enkrat dokazali, kako trdoživi smo. To je bil zagotovo zvezdni trenutek slovenske zgodovine tudi zato, ker smo tisti čas zmogli preseči medsebojne nazorske razlik in zamere, ki so bile narodnemu telesu le v škodo.«


Hubert Požarnik: Klicu časa bomo Slovenci kos samo s politiko, ki bo slonela na obnovljeni morali in kulturni ter duhovni tradiciji, ki nas je ohranila, to je na krščanstvu. FOTO: osebni arhiv


Cviček je še na mizi, veselja pa ni več

Plebiscitni duh enotnosti in edinosti je vplival na mnoga področja, kje ga je mogoče čutiti še danes? »Plebiscitarno razpoloženje je bilo tisti čas res izjemno in pričakovanja ljudi velika, nekaterih tudi prevelika in zato neuresničljiva. Delno zato, ker so se čez čas spet začeli kazati znaki stare slovenske bolezni – nesložnosti. Namesto da bi se skupaj spopadli z izzivi časa, je začelo veliko naših državljanov stati ob strani ali pa skušalo nadaljnji razvoj države obračati vsak v svojo smer. Smo v situaciji, kot jo je v svojem času opisal Ivan Cankar: 'Cviček je še na mizi, veselja pa ni več',« je prepričan dr. Požarnik.

Obnovljena morala, kulturna in duhovna tradicija

In kako spet prižgati med Slovenci iskro, ki je tako svetlo zažarela pred 30 leti? »Liberalizem, tako naš koroški rojak Vinko Ošlak, resda spodbuja zanašanje ljudi na lastne moči in iznajdljivost v opravkih in poslih, vendar iz lastne ideologije ne spodbuja solidarnosti, odgovornosti in predvsem ljubezni do bližnjega, pač pa se rad spridi v lisjaštvo, brezobzirnost, komolčarstvo ter spodkopava sposobnost ljudi ločevati med dobrim in zlom, višjim in nižjim, pravilnim in napačnim. Ošlak seveda ni edini, ki opozarja na zlo liberalizma. Alojz Rebula je med drugim očital liberalcem, da spodkopavajo zdravo narodno zavest in spreminjajo slovenski duhovni prostor v bivak tujcev in njihovih domačih posnemovalcev. Skratka, klicu časa bomo Slovenci kos samo s politiko, ki bo slonela na obnovljeni morali in kulturni ter duhovni tradiciji, ki nas je ohranila, to je na krščanstvu,« dodaja dr. Požarnik.


Niko Grafenauer: Opažam, da duh plebiscita med Slovenci že zelo plahni in da so razkol in razprtije, tako zelo značilni za nas, še vedno navzoči. FOTO: Tamino Petelinšek


Duhovno stanje v družbi se slabša

Z manj optimizma v trenutno stanje duha v Sloveniji gleda Grafenauer: »Opažam, da duh plebiscita med Slovenci že zelo plahni in da so razkol in razprtije, tako zelo značilni za nas, še vedno navzoči. Duhovno stanje v družbi se čedalje bolj slabša, kar se kaže v manku morale, družbenega etosa. Krade se na vseh koncih in krajih, krade se državi, torej nam. Da tega ni mogoče spremeniti, je zame hudo, ker se bo prenašalo naprej in imelo posledice tudi v prihodnosti. To nacijo ponižuje v vseh pogledih, navznoter in navzven.«

Domoljubje se gradi skozi vzgojo, ne s parolami

Seveda pa je mogoče na drugi strani najti tudi pozitivne dosežke treh desetletij od plebiscita do danes, »predvsem individualne uspehe v športu, kulturi, znanosti, ki niso več vezani na balkansko zgodbo, temveč na Slovenijo. Če je povrhu še kak gospodarski uspeh, je pa sploh spodbudno, a vidim jih malo,« poudarja Grafenauer in dodaja, da bi morali domoljubje bolj gojiti v šolstvu: »Mladini bi morali dajati spodbudo, iskati tudi v zgodovini posameznike, ki so se izkazali, pa so morda nekateri tudi pozabljeni in zamolčani – od Valvasorja na humanističnem področju do Antona Janše na gospodarskem. Premalo poudarka dajemo temu. Tako se gradi domoljubje, ne pa s parolami.«