Predstavniki človekoljubne organizacije Open Doors, ki si prizadeva za pomoč preganjanim kristjanom, budno spremljajo življenjske zgodbe posameznikov po vsem svetu. Predstavljajo jih na svoji spletni strani, z namenom ozaveščanja kristjanov na zahodu, koliko trpljenja so naši bratje in sestre v veri pripravljeni sprejeti za Kristusa.



Po vsem Bližnjem Vzhodu in severni Afriki se muslimani, spreobrnjeni v krščansko vero, soočajo s težavami zaradi svoje nove istovetnosti v Kristusu. Zapustiti islam pogosto pomeni popolno izključitev, osamitev, včasih celo nasilje in smrt.

Zvestoba Kristusu nekdanjega muslimana lahko stane teh petih stvari:

družine, prijateljev, cerkve, domovine in življenja.

1 Družina

Pogosto so najbližji sorodniki prvi in najostrejši preganjalci vernikov iz muslimanskega okolja. Opustiti islam in se spreobrniti v drugo veroizpoved družini prinese sramoto. V zmernih družinah to lahko vodi v popolno osamo ali pa celo izobčenje iz družine.

V strožjih islamskih družinah spreobrnjenje lahko vodi do prisilne razveze ali ločitve, izgubo otrok ali celo izgnanstvo. V kulturah z močnim občutkom za sramoto in čast lahko družinski člani občutijo, da je uboj spreobrnjenega člana družine edini način za izbris madeža sramote z družinskega imena.

Naj bo s tiho izključitvijo ali pa z dejavnim preganjanjem, v nobeni islamski kulturi po svetu družinski člani spreobrnjenja svojega sorodnika v krščanstvo ne sprejmejo zlahka.

2 Prijatelji

Družinski člani morda ne bodo edini, ki se bodo na Bližnjem Vzhodu obrnili proti krščanskemu spreobrnjencu. Dosti verjetneje je, da bo celotna skupnost pritisnila nanj, naj se odpove svoji novo odkriti veri v Kristusa. V Iranu, denimo, imajo kristjane iz muslimanskega okolja za nečiste, še posebej v kmečkih okoljih. Muslimani na teh področjih se s kristjani nočejo rokovati, ne želijo se jih dotikati ali jesti hrane, ki so jo pripravili. Spreobrnjenci zelo težko najdejo zakonskega druga ali družico. V mnogih muslimanskih državah z zakonom sploh ni dovoljeno, da se kristjan poroči z žensko iz muslimanske družine. Ko občestvo v Jemnu ugotovi, da je muslimanska žena začela verovati v Kristusa, bo najverjetneje prisiljena v hišni zapor ali pa v poroko z muslimanom. Zaradi tega večina spreobrnjencev svojo vero v Kristusa v celoti prikriva.

3 Cerkev

Skoraj nikjer na Bližnjem Vzhodu in v severni Afriki ni mogoče, da bi se kristjani iz muslimanskega okolja sestajali kot cerkveno občestvo. Alžirija je verjetno v tem pogledu še najbolj »strpna«, saj je alžirska protestantska Cerkev, ki so jo ustanovili misijonarji, zdaj pa vanjo zahajajo predvsem nekdanji muslimani, leta 2011 pridobila uradno vladno dovoljenje za delovanje. Vendar pa je svoboda relativna. Ti verniki se še vedno soočajo s prej omenjenimi načini preganjanja in diskriminacije s strani svojih družin in skupnosti.

V Savdski Arabiji so migrantske Cerkve uradno prepovedane, vendar jih vlada dopušča. Kljub temu se nekdanji muslimani, ki so sprejeli vero v Kristusa, lahko srečujejo le tajno in v zelo majhnih skupinah.

V Iranu strah med verniki hitro narašča, saj je vlada pred kratkim povečala nadzor nad delovanjem »hišnih cerkva«. Leta 2015 je policija opravila racije v več kot desetih hišnih cerkvah. Več kot sto kristjanov je bilo aretiranih in zaprtih, nekatere so tudi mučili.

4 Domovina

Po vsem islamskem svetu se verniki iz muslimanskega okolja čutijo primorane zapustiti domovino, ko njihovo življenje postane ogroženo. Še posebej za kristjane v Iranu in na Arabskem polotoku je selitev pogosto edina možnost, ki jim po lastni presoji ostane. Po zadnjih podatkih naj bi več savdskih kristjanov živelo zunaj Savdske Arabije kot pa ih je ostalo v državi, ker je preganjanje tam tako silovito.

Migrantske cerkve v Evropi in Severni Ameriki beležijo porast števila vernikov z Bližnjega Vzhoda (med njimi so številni verniki iz muslimanskega okolja), ki zdaj lahko svobodno izražajo svojo vero.

5 Življenje

In končno, kristjani iz muslimanskega okolja lahko za svojo vero plačajo najvišjo ceno, s svojim življenjem. Nekateri muslimani so prepričani, da bi moral vsakdo, ki zapusti islam, umreti. V državah, kot sta denimo Savdska Arabija in Iran, je to celo določeno z zakonom, saj tam velja šeriatsko pravo, ki ga upoštevajo islamska sodišča.

Vsako »odpadništvo« od islama je teoretično lahko kaznovano s smrtjo, če se obtoženi ne pokesa. To temelji na izjavi preroka Mohameda: »Kdor koli spremeni svojo vero, ga ubij.«

Ali je Kristus tega vreden?

Po mnenju naših bratov in sester v veri, ki Zanj tvegajo vse, je odgovor na to vprašanje jasen in glasen »da«.

S tem se strinja tudi apostol Pavel, ki je sam dal življenje za Kristusa: »Še več, za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi bil Kristus moj dobiček …«(Flp 3,8).

Vir: www.opendoorsusa.org
Foto: Open Doors / Fotografija je ilustrativna.