Žusem, ki leži na severu Kozjanskega, je tako zanimiv, da ga omenjajo tudi leksikoni in enciklopedije. Tam je že v začetku 13. stoletja stal grad, od katerega so se ohranile samo razvaline.

V zaselku pod vrhom hriba, ki je del vasi Dobrina, sta čisto blizu skupaj kar dve cerkvi: župnijska, ki je posvečena sv. Valentinu, in podružnična, katere zavetnik je sv. Jakob. Žusem pa čedalje bolj privlači tudi planince, ki se lahko nanj povzpnejo po planinski poti, na kateri je celo nekaj jeklenic.



Pred turistično kmetijo Žurej, kjer prijazno sprejmejo vsakega gosta, čeprav imajo načeloma odprto le ob vnaprejšnjem dogovoru, stoji šop kažipotov. Tisti z napisom Žusem kaže proti gospodarskemu poslopju, za katerim pelje prek travnika dobro viden kolovoz. Ta preskoči potok, se mu za krajši čas pridruži, nato pa zavije v notranjost gozda. Ob poti mrgoli podob, ki kot kamenčki v mozaiku sestavljajo podobo izleta: vijugav potoček, položna pobočja z visokimi drevesi, sveža podrast, izvir z deblom, iz katerega teče tanek curek vode …

Pri skupini smrek zavijemo v strm breg in se povzpnemo na kopast vrh. Pobočje pod njim je posuto s suhim listjem, ki nas s šumenjem opozori na bežečo srno. Ta se kmalu ustavi, saj čuti, da ji ne moremo slediti, tudi če bi hoteli. Mehkobna steza se prevali navzdol in znova potegne navkreber, zavije okrog lijakastega vrha grape, prečka makadamsko cesto in se vzpne do asfalta. Tam nam kažipoti ponujajo dva pohodniška menija: »zelo zahtevnega« za ljubitelje strmin in lažjega za tiste, ki imajo rajši udoben sprehod.

Zahtevnejša pot se v zavojih požene prek pobočja, ki ga barvajo cvetovi pljučnika, lapuha in konopnic. Za našim hrbtom se zariše okoliška pokrajina z griči, samotnimi domačijami, vinogradi, njivami in cerkvami, z leve pa prihaja čedalje močnejši ropot strojev iz bližnjega kamnoloma. Nad potjo, ki pelje proti njemu, se znova spopademo s strmino. Ob jeklenici splezamo mimo skale ter nadaljujemo poševno prek pobočja, polnega ostankov podrtih in izruvanih dreves.

Na robu s pogledom oplazimo dno kamnoloma, nato pa krenemo proti skalovju, kjer se znova oprimemo jeklenice. Okus po visokogorju postane še močnejši, ko plezamo po skobah in počasi pomolimo glavo nad skale tedaj pa presenečeno ugotovimo, da smo že na vrhu. Na njem je dolga lesena miza, nekaj kažipotov, skrinjica z vpisno knjigo in žigom ter slika razglednega stolpa, ki ga nameravajo postaviti domači planinci. Na drevo je pritrjena tudi zloženka, na kateri izvemo, da izvira ime Žusem iz priimka viteza Poppa de Suzzenheima, ki je bil prvi lastnik žusemskega gradu.

Sam vrh nima visokogorskega videza, saj ga obdaja drevje, pod njim pa se razprostira nagnjen travnik. Če se prek njega spustimo do kolovoza in zavijemo desno, pridemo v četrt ure do skupine hiš, med katerimi sta cerkvi sv. Valentina in sv. Jakoba, ki je stara že več kot sedemsto let. Lažja pot v dolino pa krene po gozdnatem slemenu proti jugozahodu. Ko se drevje razmakne, prečkamo travnato sedlo nad samotno hišo (kraj domačini imenujejo Ravne njive) in se znova vzpnemo med drevje. Na levi lahko skočimo na Veliki Špiček, ki je najvišji vrh Žusma, nato pa se prek obsežnega travnatega sveta in skozi gozd spustimo do makadamske ceste. Tam nam kažipot prežene dvome, ki so nas obdajali, ker smo šli tako daleč proti jugu. Če tudi na obeh naslednjih razcepih zavijemo desno, prispemo na severozahodno stran Žusma. Mimo počitniške hišice se spustimo do samotne domačije in od nje po cesti do stičišča težje in lažje poti.



Izlet na Žusem je zelo prijeten, vendar bi mu kar nekaj manjkalo, če se ne bi na koncu odpeljali še na bližnji hrib do cerkve sv. Helene. Šele pogled od tam nam namreč razkrije, kje smo pravzaprav bili.