Kako lahko v tem času težke preizkušnje župljanom priskočijo na pomoč domači duhovniki? Za spletno Družino je o dogajanju minuli konec tedna spregovoril Rok Metličar, nadžupnik in dekan v Laškem ter generalni vikar škofije Celje.

Rok Metličar, nadžupnik in dekan v Laškem. FOTO: arhiv Družine

Kot je pojasnil, so v župniji Laško v teh dneh, ko je tako močno deževalo, zlasti minuli petek, poskušali še reševati, predvsem pa ohranjati stike z ljudmi. Ti so bili že prej opozorjeni na poplave: nekateri so opozorila sprejeli dobrohotno, na pravi način, v smislu varnosti, »opazili pa smo, da je pri nekaterih panika, ki so jo povzročili tudi določeni 'bombastični' naslovi v medijih, zaradi strahu povzročila nekakšno otrplost,« je povedal g. Metličar. Zato so poskušali biti čim več v stiku z ljudmi, obhajati obrede, ki so bili najavljeni. Odpovedati pa so morali pogreb v Laškem, ker je pokopališče zelo hitro zalila voda, in v tem primeru so morali nekoliko pomiriti svojce. Duhovniki so pomagali, kolikor se je dalo: »Preprosto smo bili med ljudmi, vedno s telefonom v roki. To je bilo pomembno predvsem naslednji dan, ko smo bili odrezani od sveta.«

Preizkušnja je v prvi vrsti možnost izziva, postavlja nam ogledalo, v katerem se ne vidimo sami, ampak vidimo tudi svoje bližnje v stiski.

V primeru hudih nalivov so lokalne ceste na tem območju težko prevozne in ker župnik iz Laškega upravlja več župnij, ene izmed njih v soboto zjutraj res ni mogel doseči, ker je bila okrog in okrog obdana z vodo in zaprta kot otok. Vse druge so lahko obiskali. »Z notranjim čutenjem in sočutjem, posebej do tistih, ki so dobili vodo v stanovanje, smo poskušali ustvarjati pogled, ki ga kot kristjani tudi sicer oznanjamo: da je preizkušnja v prvi vrsti tudi možnost izziva in da nam postavlja ogledalo, v katerem se ne vidimo sami, ampak vidimo tudi svoje bližnje v stiski,« je povedal župnik v Laškem.

Domovi prebivalcev Laškega so močno poškodovani ali celo uničeni. FOTO: FB/Občina Laško

Imel je občutek, je pojasnil, da so ljudje, ki so lahko v nedeljo prišli k bogoslužju – Laško je bilo z ene strani še dokaj zaprto -, resnično potrebovali besedo spodbude, manj »jamranja«: »Potrebovali so vizijo, da je mogoče, če imamo drug drugega, premagovati tudi takšne ovire; da je v največji stiski človek, ki ima občutek, da je sam, da nima nikogar, na kogar bi se lahko obrnil.«

Naloga duhovnikov je, da podeljujemo blagoslov.

G. Metličar je bil kot predsednik Škofijske karitas tudi v stiku z drugimi duhovniki. Z generalnim tajnikom sta preklicala druge kraje, ki so tako ali pa še bolj prizadeti, in ugotovila, da so bolj ali manj vsi počeli isto: poskušali so biti blizu ljudem. Tudi škofje so jim z bratskimi klici vzbujali občutek, da so eno, »da skrbimo drug za drugega, da vemo za stisko drug drugega.« Ko človeka zaliva voda in se čuti ogroženega, ostane brez elektrike, brez povezave z zunanjim svetom, je še toliko pomembneje, da mu takrat, ko je to znova mogoče, zagotovijo svojo bližino. Tako je manj posledic tudi za tiste, ki so morda psihično manj trdni: človeška bližina jim najbolj pomaga.

Podobno je tudi v politiki, ugotavlja župnik v Laškem: seveda je dobro, ko lahko posameznik zaviha rokave in nudi konkretno pomoč, če nima drugih obveznosti, ker pa je pahljača ljudi v stiski prevelika in ker je z organizacijskega vidika to lahko zelo zahtevno, veliko dobrega naredimo že, če smo preprosto v stiku z ljudmi. Seveda so potrebne tudi objave na družbenih omrežjih, toda videti moramo onkraj tega: »Naloga duhovnikov je, da podeljujemo blagoslov. Sam že nekaj let svoj dan začenjam s potjo na Hum, hrib nad Laškim, od koder blagoslovim dan, ki je pred nami, in ljudi, ki si blagoslova želijo in ga potrebujejo.«

Blagoslov je nekakšna notranja vez za ljudi, ki smo verni, »kar pa ne pomeni, da duhovniki sodelujemo le z njimi«. Razsežnost in morda »dodana vrednost« daru vere je, da človek vidi prej ali predvsem drugega, in se manj utaplja v lastni stiski. G. Metličar je prepričan, da blagoslov pomeni predvsem prinašanje Božje bližine, kar človek v stiski resnično potrebuje: »Slovenski človek je na ta način zmogel prebroditi že marsikakšno preizkušnjo v preteklosti.«

Človeka stisne pri srcu, ko se na terenu sreča s posledicami, ki jih je pustila poplava.

Življenje je strmina, po kateri se moramo vzpenjati, velikokrat začenjati znova, »res pa je težko videti mlado družino, ki si je ravno ustvarila dom, in videti, kako je vse delo mladih zakoncev in njuni prihranki uničeno čez noč. Človeka še bolj stisne pri srcu, ko se na terenu sreča s posledicami, ki jih je pustila poplava.«

Po Metličarjevih besedah posamezniki, ki se znajdejo v stiski, redko sami poiščejo pomoč, zato je v takšnih razmerah nujno oditi med ljudi: »Duhovniki poznamo svoje župnije, ne potrebujemo veliko, da najdemo ljudi, ki resnično potrebujejo pomoč. V veliko pomoč pa so nam tudi krajani, sosedje, ki nas napotijo k posameznikom, resnično potrebnim naše pomoči in bližine. Takšne informacije so najhitrejše in tudi najbolj pristne. Stisko prepoznamo, če imamo odprte oči in ne nazadnje tudi srce.«