O svojih izkušnjah srečevanja in sodelovanja z redovnicami in redovniki je Matej Pavlič, župnik in cerkveni pravnik, spregovoril sredi januarja na seminarju za predstojnice in predstojnike v Hiši kruha pri Svetem Duhu pri Škofji Loki, ob dnevu posvečenega življenja pa tudi za spletno Družino. Da mu je kot župniku vselej dragoceno, če jih obišče redovnica ali redovnik, je poudaril med drugim.

Odgovarja dr. Matej Pavlič, župnik Župnije Gorje in cerkveni pravnik. FOTO: Tatjana Splichal

Kakšne so vaše izkušnje srečevanja in sodelovanja z redovnicami in redovniki?

Redovniki in redovnice spadajo k cerkvenemu življenju kot amen k očenašu. Tudi k župnijski pastorali, če je to mogoče. Sam sem v domači župniji Kranj že kot otrok prišel v stik z dvema notredamkama, s s. Florijano in s. Akvino. Ena je skrbela za katehezo najmlajših, druga za zakristijo. Spomnim se, da sta naju z bratom – oba sva bila že ministranta – sestri nekoč povabili na domač limonin sladoled in na peko hostij. Seveda se je nekaj oblatov malo preveč zapeklo in sem jih lahko vzel domov – ter z njimi nato »maševal«, se razume. Sedaj vidim, da je bilo to zelo učinkovito delo za duhovne poklice. Kot župniku mi je vedno dragoceno, če nas obišče redovnik, redovnica. Najprej zato, ker so znamenje popolnejše predanosti Gospodu, hkrati pa imajo večinoma zaradi karizme svoje redovne skupnosti ali osebnih dejavnosti veliko doživetij in izkušenj, ki lahko vernike obogatijo na različne načine.

Redovniki in redovnice, če svojo karizmo živijo jasno in dosledno, so za vse nas povabilo k preoblikovanju po Kristusovem vzoru. To je možno samo v poslušnosti posegom Svetega Duha.

So potrebe po vključevanju redovnic in redovnikov v življenje in delo župnije danes večje, kot so bile pred desetletjem, dvema? Če da, zakaj? 

V krščanski skupnosti so redovniki in redovnice kot posvečene osebe vedno izziv, povabilo k odkrivanju očarljivosti tesnejšega življenja z Bogom. Zato je njihova navzočnost v župnijah danes prav tako pomembna kot v preteklosti. Ne gre več toliko za »koristnost« v praktičnem smislu, ko so npr. redovnice učile verouk, skrbele za cerkev, župnijsko pisarno in gospodinjstvo. V večini župnij so sedaj ta opravila prevzeli zavzeti laiški verniki, tudi zato, ker so redovne skupnosti v marsikaterem kraju v zadnjih letih žal zaprle svoje hiše. Sam želim svojim župljanom čim več srečevanja s člani redovnih skupnosti, ki z veseljem in gorečnostjo živijo svoje poslanstvo. V času priprave na sv. misijon ob 850-letnici naše župnije imam namen vsak mesec povabiti različne redove, da se na eno od nedelj predstavijo in nas nagovorijo. Hvaležen pa sem tudi redovnim duhovnikom, ki mi občasno priskočijo na pomoč pri spovedovanju in nadomeščanju za maše.

Redovnice in redovniki so znamenje popolnejše predanosti Gospodu.

Kaj je tisto edinstveno, kar lahko redovnice ali redovniki prispevajo v vsakdan župnije? 

Redovne karizme predstavljajo nenehno »brbotanje« Duha v Cerkvi. So pričevanje o dragocenem biseru, za katerega se je potrebno darovati, in za zaklad na njivi, po katerem je treba hrepeneti. Redovniki in redovnice, če svojo karizmo živijo jasno in dosledno, so za vse nas povabilo k preoblikovanju po Kristusovem vzoru. To je možno samo v poslušnosti posegom Svetega Duha. Župniki smo jim hvaležni tudi za različne konkretne oblike pomoči, npr. duhovne vaje za prvoobhajance, birmance, za nagovore ob misijonih, kontemplativnim sestram za molitev in moder nasvet.