Tamkajšnji župnik Jure Ferlež v je minulih dveh letih večkrat obiskal deželo, kjer še ni videti konca vojne vihre. Spominja se, kako se je ob začetku vojne zbudil občutek solidarnosti tudi v njegovi župniji. »Ker so se kopičile zaloge po skladiščih in so bila zbrana sredstva veliko večja od tistih, ki so jih uspeli dostaviti v Ukrajino, sem se odločil, da bom tisto, kar bomo zbrali v naši župniji, sam dostavil do Marijinih sester v Zakrpatju.« Minuli ponedeljek se je, tokrat v spremstvu celjskega škofa Matjaža, z obilno pošiljko pomoči že desetič odpeljal v Ukrajino.

Na desetem obisku se mu je pridružil tudi celjski škof Maksimilijan Matjaž. FOTO: FB Župnija Dob

V zadnjih dveh letih ste kar desetkrat obiskali Ukrajino. Kdaj pa ste prvič odpeljali pomoč tja in kako ste doživljali to pot?

Res je, prvič sem se odpravil v Ukrajino v torek, 5. 4. 2022. Sam. Enostavno si nisem upal še koga vzeti s sabo, da ne bi imel na vesti, če bi se na poti kar koli zgodilo. Vreme je bilo kislo in sivo. Vso pot me je spremljal dež. Na madžarski strani meje so me skušali prepričati, da kombi nima dovoljenja za Ukrajino. Po dolgem in mučnem pregovarjanju sem prečkal mejo. Na ukrajinski strani ni bilo elektrike, carina je delala po polžje. Ceste so bile tako uničene, da je bilo samo vprašanje časa, kdaj bodo gume popustile pod težo ostrih lukenj. Z Božjo pomočjo se je vse dobro izteklo. No, ta ponedeljek sem bil na poti že desetič. Tokrat prvič nisem šel sam. Že ko sem šel devetič, to je bilo novembra, mi je celjski škof Maksimilijan Matjaž obljubil, da bo šel naslednjič tudi on. In res je držal obljubo.

V Ukrajino ste s kombijem peljali humanitarno pomoč iz vaše župnije. Kako ste se tega lotili, kaj ste zbrali, kje ste dobili kombi?

Župljan Boštjan mi je že osmič posodil kombi, župljani so zbrali dobršen del pomoči, nekaj so pripeljale Marijine sestre iz Štepanje vasi, nekaj iz župnije Domžale in se je kombi napolnil. Največkrat dostavljamo sanitetni material, zdravila, posteljnino, čistila in hrano.

Vse to peljem do samostana Marijinih sester v mestu Tur'i Remety, ki leži 30 kilometrov vzhodno od Uzhhoroda ob slovaški meji. Tu imajo sestre center in skladišče, od koder pomagajo svoji vasi in bližnjim zaselkom, regiji in celotni Ukrajini. In te sestre so res zlate. S posebno vnemo in veseljem poskrbijo za vsakega, ki je v stiski in so mu sposobne pomagati. In večkrat niti »Bog lonaj« ne slišijo. »In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.«

Marijine sestre oskrbujejo tudi težko bolne in invalide. FOTO: FB Župnija Dob

So hkrati duhovne voditeljice, animatorke, psihologinje, terapevtke, vzgojiteljice (tudi odraslih), dobrotnice … Skratka, od jutra do večera skrbijo za vse, ki jih je življenje pritisnilo k tlom in potrebujejo odejo, včasih zdravila, včasih novo obvezo, včasih pa tudi malce tršo besedo, da se znova vzpostavita red in stabilnost.

Koliko pomoči ste skupaj z župljani do zdaj že darovali?

Deset polnih tovornih kombijev. V zadnjem kombiju je bilo denimo 400 kilogramov sanitetnega materiala, 100 kilogramov zdravil, 300 kilogramov posteljnine, 50 litrov čistil in 200 kilogramov hrane. Če to pomnožite z 10, dobite grobo oceno za vse, kar smo zbrali. Kot župniku mi je pomembno, da vnema ne ugasne. Ob tem zadnjem obisku smo z gospodom škofom in s. Jožico obiskali tudi nekaj družin iz neposredne okolice, ki jim sestre pomagajo.

Najprej smo na koncu vasi obiskali hišo, v kateri živijo tri generacije beguncev iz Mariupolja. Stara mama nam je s solzami v očeh pripovedovala, kako dolgo so obstreljevali blok, v katerem sta z možem živela, in živo orisala trnovo pot na ukrajinski strani. Druga družina, ki jo sestavljajo mama in njeni štirje otroci, spi, kuha in živi na 10 m². Mož je pred vpoklicem v vojsko pobegnil na Češko. Take nesrečne zgodbe so za vsakim vogalom. Zanimivo je, da kljub žalostnim izkušnjam vera živi in je močno prisotna med ljudstvom. Sestra Jožica je pripovedovala, da je nekoč šla v trgovino in glasno pozdravila z »dober dan«. »Kašen dober dan,« ji je odvrnil nek moški in nadaljeval: »Tukaj pozdravljamo s 'slava Jezusu Kristusu!'« Kamor koli smo prišli, so bili veseli obiska in hvaležni za vse, kar pripeljemo in naredimo za ukrajinski narod.

V tej hišici je živelo sedem ljudi. FOTO: FB Župnija Dob

Kako nagovarjate svoje župljane, da se odzovejo h klicu po darovanju?

Pomembno se mi zdi, da se kljub temu, da vojna v Ukrajini trenutno ni več najpomembnejša dnevno-politična novica, ne navadimo na te vojne novice in grozote. Da nas vsako poročanje z vojnih žarišč zdrzne in spodbudi, da pomagamo po svojih močeh. Dokler hudič s svojo peklensko mašinerijo lomasti po svetu, je naša krščanska naloga, da izvajamo protiofenzivo. In ta ofenziva je del naše identitete. Tako poskušam ljudi spodbujati k srčni dobroti in delitvi, kar imamo. In čisto vsakič tak poziv pade na plodna tla. Ljudje radi dajo, tudi zato, ker vedo, da gre zbrana pomoč v prave roke.

Vsakdanji prizor tudi v tem delu Ukrajine - pogrebni sprevod. Ko takole vozijo vojaka, vsi ljudje stopijo ven in pokleknejo ob cesti, pripoveduje župnik Ferlež. FOTO: FB Župnija Dob

Kako je videti Ukrajina skozi vaše oči po desetih obiskih in dveh letih vojne?

Kadar koli pridem v Zakrpatje, želim povedati Ukrajincem, da niso pozabljeni in da želimo z njimi deliti zgodovinsko željo po neodvisnosti in suverenosti naroda. Hkrati pa želim utrditi sestre v zavesti, da je slovenska Cerkev z njimi. Da niso same, da stojimo za njimi.

Razmere se najverjetneje še dolgo ne bodo umirile. Stricev iz ozadja je več. In vsak hoče največji kos ukrajinske pogače. Ne glede na ceno. Upam, da se ob tem ne bo umirila naša dobrota, ampak da bo še naprej pljuskala do Ukrajine. Želim se zahvaliti tudi vsem drugim, ki dostavljajo pomoč k sestram, posebej Župniji Domžale in župniku Klemenu ter malteškim vitezom. Povabim pa tudi ostale, da pomagate po svojih močeh narisati vsaj majhen nasmeh na od vojne zagrenjenem obrazu ukrajinskega naroda.