Letos ste srebrnomašnik. Kakšno mesto so imele družine v tem četrt stoletju vašem pastoralnem delovanju?

Družine so od vedno zapisane v mojem srcu. Odraščal sem v srečni družini. Družine so osnovne celice Cerkve in naroda. Če so žive in polne življenja, potem je življenje tudi v Cerkvi in v narodu. Dobre družine so stebri župnijskega občestva. Družina je ikona Troedinega Boga in zibelka vere. Zame so družine najpomembnejše pastoralne skupine. V družini se zgodi ali ne zgodni prenos vere. Vse ostale pastoralne strukture lahko pomagajo, ne morejo in ne smejo pa nadomestiti družine. Družina se začne z zakramentom zakona moža in žene, ki to nadgradita z očetovstvom in materinstvom.

V kakšni družini ste se rodili vi?

Bogu sem neskončno hvaležen, da sem se rodil v resnično tradicionalni družini. Tradicionalni, v smislu, da je naša družina ohranila vero prejšnjih rodov. Da imam očeta in mater, ki spoštujeta Boga, se držita Božjih zapovedi, vsak dan molita, ki sta nas šest otrok (še brat in štiri sestre) vpeljala v molitev ter spoštovanje nedelje kot Gospodovega dne. Vsa tekmovanja, vsi krožki, vsi izleti, vsi dopusti, vse počitnice, pa tudi trgatve in košnje trave na kmetiji so se podredili nedelji kot Gospodovemu dnevu. In ta vrstni red sta starša prenesla tudi na nas otroke. Najprej Bog, potem pa še vse ostalo, kar se sme.

Tega danes v družinah pogrešate?

Družina je danes še edina, ki lahko do neke mere kljubuje vplivu okolja in kulturi brezboštva in individualizma. Žal pa je danes že ogromno družin, ki so krhke, ranjene, razsute, in so klonile vplivom časa. Mnogim družinam, danes v množici pomembnih dejavnosti in obveznosti, zmanjkuje časa za Boga, za vero, za molitev, za nedeljo.

Znati dati prednost Bogu, to danes pogrešam pri mnogih kristjanih in zlasti pri mnogih družinah.

Kako pogosto obiskujete družine?

Obiski družin so pomembni. Kot župnik v Šmarjah pri Kopru in Pomjanu sem vsako leto obiskal vse družine v župniji, več kot 350 obiskov družin. Kot župnik v mestni župniji Koper sveti Marko sem obiskoval načrtno družine prvoobhajancev in birmancev, okoli 50 družin vsako leto. Rad se odzovem tudi vsakemu povabilu. V času korone sem obiske po družinah nekoliko opustil. Sem pa še vedno šel k vsaki družini, ki me je povabila. Z nekaj družinami smo tako postali res pravi prijatelji.

Jože Koren. FOTO: Osebni arhiv

Imate kakšno družino, kamor se lahko vedno zatečete, na katero se lahko vedno naslonite?

Ja imam nekaj družin, kjer se res počutim, kot doma. Najprej je to rojstna družina. Pri očetu in mami sem vedno doma, tam je še vedno moj dom. Čeprav sem že pred 37 let zdoma. Imam pa tudi v župniji družine, kjer se pogosto ustavim in se počutim, skoraj kot doma. Rad sem v njihovi družbi.

Vseh 25 let duhovništva nisem nikoli živel čisto sam. Skoraj dvajset let sem se dnevno srečeval s sodelavci na škofiji v Kopru, na Markovcu in v Postojni sem vedno imel sodelavce vikarje, tudi gospodinje, ki so prihajale v župnišče so bile vedno prisotne. V Postojni imam poleg gospodinje tudi gospo, ki opravlja delo tajnice in hišne pomočnice. Tako, da sem vsak dan v skupnosti vsaj dveh do treh oseb.

Česa se od družin učite?

Veliko se lahko naučim od družin. Prvič nesebične in darovanjske ljubezni, ki se pogosto zdi samoumevna, pa če dobro pomisliš ni. Oče, mati, včasih tudi otroci med seboj, koliko je med njimi vsakodnevne medsebojne pomoči. Občudujem starše, ki imajo veliko potrpljenja s svojimi otroki, ki vidijo v njih najprej dobro, ki prevažajo svoje otroke v šolo, pa iz šole, pa na verouk, pa na ta prvi in na ta drugi in ne vem še kateri krožek. Včasih se mi zdi, da je nam, ki nismo poročeni, pravzaprav lažje. Da se lažje odmaknemo, da naši odnosi z ljudmi ne dosežejo tiste globine, ki jo stkejo družinski člani. Kri ni voda. Pa tudi Bog s katerim duhovniki gradimo zelo intimen in prijateljski odnos, je izreden »partner«, ki te nikoli ne prevara, ki vse potrpi, vse razume in vse odpusti.

Tudi danes opažam, da praviloma mladi po birmi prihajajo v cerkev, če imajo v ozadju verno družino in Bogu zveste starše.

In kdaj družine poiščejo vas?

V različnih situacijah. Včasih v veselju, kot je ob pripravi na krst, poroko, družinska slavja. Včasih v žalosti, na primer ob najavi pogreba, včasih v bolezni, ko potrebujejo spoved, maziljenje, nekoga, ki jih poslušal. Ker sem bil sodnik na cerkvenem sodišču, se name obrnejo tudi ločeni in zapuščeni. Skoraj vsak teden potrkajo na vrata tudi tisti, ki potrebujejo kakšen euro ali dva za hrano. Sodelujem tudi v zakonski skupino 6 zakonskih parov ...

So vas v času bogoslovja in teološkega študija dovolj »pripravili« na pastoralno delo z družinami?

Ne bi rekel, da sem bil dovolj pripravljen za delo z družinami. Sem pa že v bogoslovju vedel, da je družina pomembna. Da se vera prenaša iz staršev na otroke, kot piše v Svetem pismu iz očetov na sinove in iz mater na hčere. Sam se to izkusil v lastni družini. Tudi danes opažam, da praviloma mladi po birmi prihajajo v cerkev, če imajo v ozadju verno družino in Bogu zveste starše. To je pravilo, sicer pa Bog vedno poskrbi tudi za izjeme, ampak izjeme ostajajo izjeme. Včasih se mi zdi, da je danes trend, da bi iz izjem radi naredili pastoralna pravila, a žal taka pastorala ne prinese željenih rezultatov.

Jezus je jasen, ljubi ga tisti, ki se drži njegove besede in izpolnjuje njegove zapovedi. Tistim, ki Boga ljubijo vse pripomore k dobremu, tudi k ohranjanju odnosa z Njim. Vse ostalo je leporečje. Ta princip velja tudi za družine.

Imate po 25. ih letih duhovništva kakšen »nasvet« za letošnje novomašnike?

Veliko lepega in koristnega o družinski pastorali je bilo napisano v papeževi post sinodalni apostolski spodbudi Radost ljubezni. To je dokument, ki bi ga morala prebrati vsaka krščanska družina, pa tudi vsak duhovnik in to večkrat, povabilo velja tudi za novomašnike. Kaj bi še svetoval novomašnikom? Naj imajo radi družine, naj si zanje vzamejo dovolj časa. Izkoristijo naj vsako njihovo povabilo, včasih pa lahko družine presenetijo tudi z obiskom. Mnoge družine imajo namreč nek strah, da bi povabile duhovnika v hišo ali stanovanje. Obisk enkrat, dvakrat na leto je duhovno koristen za vsako družino, kot tudi za duhovnika, obiskovat samo določene družine vsak dan ali vsak teden pa je pretirano. Duhovnik mora ostajati odprt za vse družine.

Osebno si prizadevam, da bi župnijsko občestvo spremljal v graditvi odnosov, ki temeljijo na odnosih družine.

Vam je sinoda dala kakšne smernice za delo z družinami? 

Sinoda je v samem bistvu naravnana, da iz nas kristjanov naredi brate in sestre v Kristusu. Torej, da naše medsebojne odnose približa odnosom, ki so normalni v zdravi družini. Družina hodi skupaj, živi skupaj, obeduje skupaj. Njeni člani sodelujejo med seboj, se počutijo sprejete, razumljene, slišane, kljub različnostim in enkratnostim vsakega posameznika. Osebno si prizadevam, da bi župnijsko občestvo spremljal v graditvi odnosov, ki temeljijo na odnosih družine. Zamen besede, da je Bog Oče, da je Marija, nebeška mama, in da smo mi bratje in sestre niso zgolj besede ampak cilji. Smer sinode je jasna, hoditi moramo skupaj po poti, da bomo začutili, da smo velika družina Božjih otrok.