Župnik Anton Slatinšek
Župnik Anton Slatinšek
Anton Gričnik iz Črnuč je v samozaložbi izdal knjigo z naslovom Grozna žalostinka, o pričevanju župnika pri Sv. Kunigundi na Pohorju Antona Slatinška.
Gorenje nad Zrečami, župnijska cerkev sv. Kunigunde. Foto: Ivo Žajdela
Pod naslovom Grozna žalostinka je Anton Gričnik v samozaložbi (in omejeni nakladi) izdal žepno knjigo o žalostni usodi mladega moškega, ki jo je kratko opisal župnik Anton Slatinšek v kroniki Župnije sv. Kunigunde na Pohorju (Gorenje pri Zrečah), izdajatelj pa jo je precej razširil, tako da je nastal nekakšen biografski roman.
Med drugim je tudi ugotovil, da je bil opisani Ludvik Havranek, nesrečni maščevalec, požigalec in morilec s konca 19. stoletja, rojen v hrvaški Krapini in ne v takratnih Konjicah.
Anton Gričnik o vsebini knjige pove: »Tu, kjer je preživel otroštvo, se začne napeto dogajanje, se razširi na območje okoli celotnega Sredozemlja in po zahodni Evropi ter se zmanjša na takratno Štajersko. Naposled se skoncentrira na župnijo Sv. Kunigunde na Pohorju, kjer je nesrečnika pokončal planinski kmet in tako rešil okolje še pred večjim nesrečami.«
Avtor razširjene povesti želi opozoriti vse odgovorne na skrbnejšo vzgojo za vrednote, obenem pa tudi spomniti na plemenitega župnijskega kronista Slatinška, doma iz Šmarij pri Jelšah.
Župnik na župniji Sv. Kunigunda na Pohorju med letoma 1880 in 1898
Župnik Anton Slatinšek se je rodil leta 1839 v Šmarju pri Jelšah in umrl leta 1908 v Vogrčah pri Pliberku na Koroškem, kjer je preživel zadnjih pet let kot župnik v pokoju.
V duhovnika je bil posvečen leta 1864. Kaplanoval je po raznih krajih: na Rečici pri Gornjem Gradu (do leta 1869), kot prvi kaplan v Slovenski Bistrici (do leta 1871), pri Sv. Križu poleg Slatine (do leta 1874) in še pri Sv. Martinu v Trbovljah (do leta 1880).
Svoja najlepša leta je daroval župniji sv. Kunigunde na Pohorju, saj je tam deloval skoraj dvajset let (1880–1898). Sam je zapisal: »Bolehen pa dobrih nog sem šel po zdravniškem nasvetovanju na visoko Pohorje, ter v štirih mesecih v zdravi planinski sapi in vodi tako dobro okreval, da so mi v velikem pomanjkanju duhovnikov g. pomočnika vzeli ter me samega za dva pustili.«
Župnik Slatinšek je bil, po nekrologu v župnijski kroniki, učen in vsestransko izobražen mož, priljubljen zaradi svojega odkritosrčnega in ljubeznivega značaja, pa rodoljubnega in demokratičnega mišljenja.
Poleg dopisovanja v časopise in z osrednjim meteorološkim zavodom na Dunaju je v omenjeni župnijski kroniki zapustil močno sled pisateljske žilice.
Bil je prizadeven župnik
Poleg dela na materialnem področju, recimo glede notranjščine cerkev sv. Kunigunde in sv. Jakoba, šole v obeh krajih, novega pokopališča, cerkvenih orgel, kaplanije in mežnarije, napeljave pitne vode v župnišče, sajenja sadnih dreves itd., je skrbel predvsem za duhovno obnovo, maševal, pridigal, vodil bratovščine, krščeval, pripravljal in delil prvo obhajilo, pripravljal na birmo, poročal in spremljal pokojne na njihovi zadnji poti, ob vsem pa veliko pisal, povzemal za drugimi in vpisoval v zajetno rokopisno župnijsko kroniko, ki je šele nastajala.
Recimo, o Vodovnikovi Lepi nedelji pri sv. Jakobu v Resniku. Ta se je zgodila za časa g. Lampeta, ki je pri Sv. Kunigundi deloval med leti 1806 in 1811. Takole je zapisal: »Puščice skomarskega pesnika Jurija Vodovnika pravijo, da se Resničani pri svetem opravilu pri Sv. Jakobu, zlasti med procesijo, niso dovolj dostojno vedli; da so večinoma puščali ženske in otroke hoditi k procesiji same, sami so pa rajši po kleteh hrastove štore /polovnjake/ jezdili. A jaz jim lahko iz devetnajstletne lastne izkušnje dam častno spričevalo, da so se od tistih dob izdatno poboljšali.«
Ali pa o tem, kako je v letu l850, na kvatrno sredo opoldne, pred božičem, pri Blažičih začelo goreti in se je potem zaradi vetra ogenj razširil na celotno vas Gorenje.
Pogled od sv. Martina proti Gorenju na južnem pobočju Pohorja, nad Zrečami. Foto: Ivo Žajdela
Slatinškove pripovedi
Seveda je Slatinšek tudi bral in slišal za žalosten primer »očitne božje kazni«, ki se je v župniji zgodil leta 1855. Sin iz sosednje vasi je za stavo šel opolnoči iz gostilne na pokopališče izkopavat svojega osovraženega pokojnega očeta, da bi ga potolkel, a ga je začelo zvijati, vpil je »na pomoč, oče me meče, oče me meče«, zbežal je čez njive domov, kjer je potem čez nekaj dni umrl.
V leto 1880 (torej v leto njegovega prihoda) spada Slatinškov nemški zapis o nenavadnem resniškem Hostnem možu, kot ga imenuje, gluhonemem, bradatem duševnem siromaku Martinu Kovaču, rodil se je leta 1853. Materi, neki dekli, kakor tudi vaščanom, je bil v veliko breme in preizkušnjo. Nekateri so grdo ravnali z njim, saj ni bil za nobeno rabo.
Razen tega je ta »gluhomutasti trep« na domačijah izmikal različne zvočne predmete. Uhajal je v gozd, se klatil po vejevju in po medvedje brundal. Jedel je tudi lubje, storže in podobno. Pozimi in v snegu je shajal brez prehlada bos in slabo oblečen. Župnik mu je z omenjenim dopisom pomagal priti v graško sirotišnico, kjer je čez nekaj let mirno umrl.
Zakaj se je lotil tega dela?
Kot je v spremni besedi zapisal Anton Gričnik, naj bo ta knjiga v spomin na vrlega župnika Slatinška.
Zakaj se je lotil tega dela? Da »poudarim čudovitega župnika Slatinška; da skupaj z njim opozorim na pomembnost vzgoje in izobraževanja; da skupaj z njim nekako »zveličam, operem«, grešnika, še zlasti ker sem, kot Slatinšek, tudi sam sprva mislil, da gre za domačina, Slovenca, Konjičana; da izpolnim željo in voljo pokojnega prijatelja Marka Cvahteta; ker takšne zgodbe menda ljudje radi berejo, če pomislimo na Slovenske novice, ki skoraj vsak dan strežejo z njimi; ne nazadnje pa tudi zato, da poudarim kraje rojstne župnije še z eno daljšo krajevno pripovedjo«.
Glavni oltar v župnijski cerkvi sv. Kunigunde na Gorenju pri Zrečah. Foto: Ivo Žajdela
