Z njo so med drugim zgradili vrtec, osnovno šolo in prejeli vozila MIVA, z darovi iz akcije Za srce Afrike, Z delom do dostojnega življenja in Kupim kozo pa še naredili par vodnjakov, dijaško kuhinjo z menzo, mlin ter ga porabili še za vrtnarsko dejavnost in zaposlene. Ob obisku Slovenije je župnik Ambroisse (Ambrož) Gning prinesel hvaležnost mnogih staršev in drugih prejemnikov ter nam v pogovoru za Družino zaupal sadove naših akcij in nekaj zanimivosti o svoji domovini in krajevni Cerkvi.

Ne slišimo pogosto govoriti o Senegalu, nam lahko na kratko predstavite družbenopolitične razmere? Še prej pa: ali je tudi pri vas tako vroče?

Vroče? No, včeraj, ko smo obiskali uršulinke, mi je bilo zelo vroče. Morda zato, ker sem še zmeraj v dolgih rokavih … (smeh). Veste, pri nas imamo poleg vročine še vlago in zna biti še dosti huje.

Glede političnega stanja so razmere v Senegalu, hvala Bogu, kar stabilne. Smo laična republika (za razliko od sosednje Mavretanije, ki je islamska država), smo pluralna parlamentarna demokracija. Imamo zelo aktivno opozicijo, na oblasti nikoli ni nekdo, s katerim bi se čisto vsi strinjali, zato je včasih napeto, ampak različni smo si, to je normalno. Na splošno je stabilno in živimo v miru. Ravno sedaj smo sredi priprav na državnozborske volitve in kot vedno je pred volitvami veliko hrupa, tudi napetosti, ljudi postane strah, da ne bi prišlo do spopadov … Ampak v Senegalu je volilni dan običajno najbolj miren dan v letu, ko gre vsak mirno volit in se vse umiri. Poraženec vedno lepo čestita zmagovalcu in se mirno umakne.

Župnik Ambroisse Gning in misijonarka s. Polona Švigelj. FOTO: Tatjana Splichal

Katere verske skupnosti so navzoče v državi?

Po mojih podatkih je več kot 90 % muslimanov, ostali so kristjani in manj kot 1 % je tradicionalnih animistov. Res pa je, da število kristjanov strmo narašča. Imamo še nekaj primerov sinkretizma, ljudi, ki so sicer muslimani ali kristjani, toda po molitvi ali maši gredo, »za vsak slučaj«, zaklat kakšnega mladička kot tradicionalno animistično žrtveno daritev. Še jih je malce strah popolnoma zapustiti vse, kar so jih predniki naučili, »da se jim ne bi kaj zgodilo«, kot veleva njihovo tradicionalno izročilo.

Predlani in lani ste s pomočjo darov iz Slovenije prek akcije Za srce Afrike obnovili star vodnjak in zgradili novega, kakšne učinke je imela ta pomoč?

Voda je življenje. Kadar komu pomagaš do vode, mu daš življenje. Če je neka družina imela slab pridelek na polju in pomagaš, da bo vsa vas dobila vodnjak, ki bo zagotovil vodo za vse leto, tudi v sušni dobi, jim s tem dobesedno omogočaš življenje, da bo vas preživela in da otroci ne bodo lačni.

Z vsakim prispevkom je, kakor če bi enemu revežu, ki obubožan leži na tleh, podali roko in mu pomagali vstati.

Kaj bi sporočili slovenskim dobrotnikom o nadaljnjem sodelovanju in ostalim, ki bodo brali te vrstice?

Najprej bi se rad zahvalil sodelavcem Karitas za vse vložene napore, s katerimi pomagajo ubogim v Sandiari. Z vsakim prispevkom je, kakor če bi enemu revežu, ki obubožan leži na tleh, podali roko in mu pomagali vstati. Oni slovenske dobrotnike doživljajo kot dobre samarijane iz Svetega pisma. Sv. Irenej je nekoč dejal, da je slava Božja človek, poln življenja, vendar pri nas opažamo, da je še večja slava Božja, kadar človek človeku na tleh pomaga vstati in vnovič zaživeti. Ljudje, ki so bili deležni pomoči, kar naprej prihajajo k meni in me prosijo, naj vam posredujem njihovo iskreno zahvalo. Ob tem se vas spomnimo tudi pri maši in pogosto v naši cerkvi skupaj molimo za vas.

Celoten pogovor s senegalskim župnikom lahko preberete v novi številki tednika Družina (34/2022).