Pomanjkanje duhovnikov v Cerkvi na Slovenskem je še dodatno pospešilo odpiranje vprašanj o vlogi in poslanstvu laiških sodelavcev v župnijah, gibanjih in drugih cerkvenih strukturah. Kako vidite to področje?

Menim, da je vključitev laikov v odgovorne službe v Cerkvi najprej nekaj, kar laikom pripada že po krstu. Bog nam je dal različne darove in vsakega kliče v služenje Cerkvi na njemu lasten način in tudi laiki so poklicani, da skupaj s kleriki soustvarjajo življenje v Cerkvi. Klerikalnega vzorca, kjer duhovnik »vlada« in deli delo, ne moremo več živeti. Ne gre torej najprej za pomanjkanje duhovnikov, ki nas sili v »vključevanje laikov«, kar je sicer neroden izraz, ker so vključeni že po krstu in ne potrebujejo dovoljenja duhovnikov, da delujejo v Cerkvi, ampak gre za njihovo pravico, ki jo imajo kot kristjani po krstu in Božjem klicu. Seveda pa ostaja specifično duhovniško služenje, ki pripada duhovniku po zakramentu mašniškega posvečenja.

Kje se kažejo največje možnosti za sodelovanje laiških sodelavcev tako na neprofesionalni kot na profesionalni ravni?

Na vseh ravneh, od oznanjevanja do bogoslužja, karitativnega področja in sodelovanja pri vodenju župnij. Poznamo katehistinje, zborovodje, ministrante ... in še mnogo drugega sodelovanja laikov. Sedaj pa bomo morali laike tudi aktivneje vključiti v sodelovanje z duhovnikom – župnikom pri načrtovanju in vodenju župnije, pri načrtovanju, projektih, skupinah, financah ... Laiki morajo postati soodločevalci.

Ali je potrebno veliko dela na sebi, da si duhovnik upa ali zmore prepustiti nekatere zanj pomembne stvari iz rok in odgovornost predati drugim?

Da. Predvsem, ker smo duhovniki nekako vzgojeni, da vse vodimo sami. Mislimo, da moramo vso odgovornost prevzeti nase, včasih ljudje to od nas pričakujejo, pa se to pokaže navzven kot oblastnost, samovolja in vsevednost – multipraktik torej. Enostavno je treba sprejeti logiko, da tudi če bo kaj slabše narejeno, bo bolje, ker bodo naredili ljudje. Kot pri starših, ki otroku dovolijo, da sam dela, pa čeprav ni, vsaj takoj ne, kot bi moralo biti, je pa vzgojno to najbolje. Učenje z delom.

Laike moramo aktivneje vključiti v sodelovanje z duhovnikom – župnikom pri načrtovanju in vodenju župnije.

Velikokrat so težava finance. Kako ste jih rešili v vaši župniji oz. župnijah?

Najprej je treba dobro premisliti, kaj je res potrebno in kaj ne. Morda pa ni treba fasade popravljati vsakih 15 let, pa tudi kipi niso pomembnejši od ljudi v cerkvi, tako lahko takoj nekaj financ preusmerimo v pastoralne namene. Drugič, ko ljudje vidijo, kako se izboljša pastorala s sodelovanjem več laikov, darujejo več. Tretjič, še vedno je prostovoljstvo v Cerkvi zelo zaželeno. Mnogi prostovoljci držijo Cerkev pokonci in s svojim služenjem tudi sebe. Včasih pa se le zavemo, da je zgornja meja, do koder prostovoljci lahko gredo. Za neko zelo resno sodelovanje laika v pastoralnem delu so zato potrebna tudi finančna sredstva. Nekoliko večje pastoralno področje pa morda vseeno zmore zbrati ta sredstva. Nato pa so tu tudi programi, kjer se ljudje počasi zavedajo, da jih je treba financirati, če se jih udeležijo.

Kaj se je za vas kot duhovnika spremenilo potem, ko je del prejšnjega vašega dela prevzel pastoralni asistent?

Veliko. Najprej v tem, da ko delujem v timu, ekipi, moram tudi sam biti zares zraven. Stvari se delajo načrtno. Ker je naš pastoralni asistent veliko mlajši od mene, je bliže mladim in jih bolj pritegne. Mladi sami omenjajo komunikacijske mostove, ki so se ustvarili. Od župnika do pastoralnega asistenta, od njega do animatorjev, od animatorjev do birmancev, mladine ... in potem nazaj do župnika. Mladinska scena v naših župnijah se je zelo okrepila. Ob tem so zaživela tudi druga področja. Laiki vedno bolj doumevajo, kaj vse se da, kakšne možnosti so, koliko je odprtega prostora za delovanje. Zanimanje za sodelovanje v župniji se je povečalo, zadovoljstvo tudi, npr. samih staršev, mladih, ki opažajo to novo življenje.

Kako v zvezi s tem vidite prihodnost Cerkve na Slovenskem?

Vsekakor je to pot, ki nam jo kaže Gospod. Ni druge poti kot vključitev laikov, ne samo v oznanjevalno in karitativno delo Cerkve, ampak tudi v odgovorna vodstvena služenja v Cerkvi in tukaj je treba resnično spreminjati dosedanjo klerikalno paradigmo, ki jo imamo vsi verniki, kleriki in laiki. Laiki morajo biti dobrodošli tudi kot sodelavci duhovnikom pri vodenju v Cerkvi. Kako konkretno bi to bilo videti, se bomo morali skozi lastne izkušnje in izkušnje drugih in skozi uspehe in napake naučiti tudi mi. A če v to ne gremo, se ne bo nič naredilo.