Kako doživljamo župnijske slovesnosti in skupne glasbene projekte? Kako se dogovorite za sodelovanje in kako sestavite program pesmi za takšne slovesnosti? S kakšnimi izzivi se soočamo, če različne zasedbe sodelujejo med seboj?

Marta Habe (Župnija sv. Cirila in Metoda, Celovec), organistka in zborovodja

Lep majski čas nam prinese tudi marsikatero čudovito liturgično doživetje v župnijah. Slovesnosti praznovanja zakramentov prvega svetega obhajila ali svete birme so tako s pastoralnega kot tudi s pevskega vidika v veliki večini kakovostno in lepo pripravljene.

V slovenski župniji svetih Cirila in Metoda v Celovcu opažam sicer nekaj razlik v primerjavi s slovenskimi župnijami. Tukaj je že sama priprava nekoliko drugačna. Verouk in priprava na prejem zakramentov potekata v šoli. Pri tem se mi zdi, da je vključenost staršev že zaradi šolskega okolja nekoliko bolj prisotna. In pogosteje opažam, da imajo starši večjo željo po sodelovanju pri takih slovesnostih kot pa v domovini. Recimo, pri prvem svetem obhajilu rada poslušam prvoobhajance, ko skupaj s starši zapojejo kakšno pesem in prepevajo Bogu v slavo in čast.

Pri prvem svetem obhajilu rada poslušam prvoobhajance, ko skupaj s starši zapojejo kakšno pesem in prepevajo Bogu v slavo in čast.

Vsekakor tudi v Sloveniji z največjim veseljem sprejemam predloge staršev ali oratorijskih animatorjev, da povejo, katere pesmi otroci ali birmanci radi slišijo in prepevajo. A vendar se mi zdi, da se po nekaterih župnijah v Sloveniji premalo zavedamo, kako zelo je pomembna prisotnost in zgled staršev. Namreč, kjer so starši prisotni že ob običajnih bogoslužjih, je veliko večja verjetnost, da bodo aktivno sodelovali tudi pri zakramentih. In s tem sodelovanjem pokažejo svojim otrokom pomembnost in lepoto ne samo zakramentov, temveč tudi vere.

Na splošno imam zelo dobre izkušnje z župniki, animatorji in drugimi glasbeniki. S pevci, mladimi instrumentalisti se hitro najdejo dobre ideje. Včasih je seveda potrebno skleniti kakšen kompromis in izbrati liturgično primerne pesmi – sploh pri psalmih ni najbolj enostavno, vsekakor pa ni nemogoče. Nekoliko težje je s starejšimi organisti, ko so jim seveda ljubše zborovske skladbe; ampak iz izkušenj lahko povem, da se s pravo komunikacijo da rešiti tudi tako zagato.

S pravo komunikacijo se da rešiti tudi tako zagato.  

Sem pa vedno znova vesela, da so glasbeniki, če niso preobremenjeni, pripravljeni sodelovati ne samo med sosednjimi župnijami, ampak večkrat tudi med sosednjimi škofijami in celo državami.

Jurij Dobravec (Srednja vas v Bohinju), organist

V življenju me je vedno presenečalo, kako spodbudne so za neko skupnost lahko slovesnosti oziroma praznovanja. Jedrno članstvo tedaj osveži svoje vsebinske in organizacijske sposobnosti, oddaljeni člani pa se vrnejo ali vsaj dobijo občutek, da so v skupnosti dobrodošli. 

Še bolj me je vedno presenetilo, kako pomembno je takšno dogajanje načrtovati vnaprej, zadosti vnaprej, a s pravo mero. Vnaprejšnji dogovor na čudovit način prepreči paniko. A ne le to. Omogoči, da vsaka sodelujoča pevska skupina v miru pripravi svoj prispevek, intenzivnejše delo izkoristi za notranjo rast, v zadostnem času pa skupine najdemo tudi skupne točke; pri glasbi kar konkretno, s katerimi skladbami se lahko povežemo. Z mirnimi pripravami vsi skupaj organsko rastemo in se učinkovito izognemo prepogostemu učinku izbruha silnega župnijskega ognja, ki se rad že takoj v ponedeljek spremeni v pepel, in prepirom.

Z mirnimi pripravami vsi skupaj organsko rastemo.

Včasih se mi zdi, da sta množica sestankov in do onemoglosti precizno načrtovanje celo vprašljiva. Raztresa namreč vsebino in odvrača od spontanega bistva. Zborovodja bo s svojo ekipo znal izkoristiti občestveno navdušenje za večjo čast Božjo. In prav pri cerkvenih slovesnostih se pokaže, kako umetnost (lahko) uravnoteži bogoslužje: ko se že vsi »klanjajo« škofu, novomašniku, prvoobhajancem … (celo župnikom v organizacijski vnemi kdaj zdrsne osrednja smer), bo sklepna pesem vedno bogoslužno slavilna.

Pri cerkvenih slovesnostih se pokaže, kako umetnost (lahko) uravnoteži bogoslužje.

V Srednji vasi se je praksa rednih sestankov vseh zborovodij, organistov in od nedavna tudi psalmistov dvakrat letno pokazala kot zelo učinkovita za sprotno delo in za večje slovesnosti. Župnika zaprosimo, da razgrne načrte, želje in potrebe, kolikor je le mogoče. Glede vsebine in oblike sodelovanja pri večjih slovesnostih pa se že takoj ali potem dogovorimo med seboj.

Nenazadnje pa, marsikatero praznovanje se najbolj prisrčno zgodi ravno takrat, če smo kaj zgrešili, če smo kaj pozabili ali tudi naredili kaj »narobe«. Na napakah se ne le učimo, ampak iz njih naše občestvo ostaja človeško.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Cerkveni glasbenik (2/2023).