Kamenjska župnija leži v osrednjem delu Vipavske doline, med Trnovsko planoto na severu in reko Vipavo na jugu, med potokoma Vrtovinšček na zahodu in Vrnivec na vzhodu. Obsega vasi Kámnje, Potóče, Skrilje in Vrtovin, v katerih živi okoli 1.150 prebivalcev. Na tem ozemlju je danes četvero cerkva, oratorij, župnišče, šestero kapelic in troje pokopališč, izvemo v knjigi Župnija sv. Mihaela v Kamnjah na Vipavskem in njene podružnice, ki jo je v samozaložbi izdal Pavel Bratina.

V Kamnjah je sedež župnije z župnijsko cerkvijo sv. Mihaela, v Potočah oratorij Kristusa Kralja, v Skriljah podružnična cerkev sv. Marjete Antiohijske, v Vrtovinu podružnična cerkev Marije Vnebovzete in na Svetem Pavlu nad Vrtovinom podružnična cerkev sv. Pavla.


Priselitev v kamnito pokrajino

Kamnje so skromno, razloženo, v obliki Andrejevega križa (s cerkvijo in kamnitim mostom v presečišču) razsejano naselje ob Kamenjščku (ali Kamenjskem potoku), ki si je v flišno podlago urezal globoko strugo. Težko prehoden jarek, ki ga tik nad Velikim mostom polnita hudourniški Bojunšček in nepresahljivi Zvirk, se vleče od Bojunca na severu do verige vipavskih holmov na jugu. Med potoki velja omeniti še Malenšček na zahodu, Črnico na jugu in Košivec na vzhodu.

Izvemo, kako je nastalo ime vasi. Do 6. stoletja so bili prvi »kamenjski« naseljenci bržčas povezani s prebivalci na Školju, z Ortaonci. Po začetku preseljevanja narodov pa se je naselje vedno bolj spreminjalo, saj so mu novi priseljenci vtisnili svoj pečat in dali novo ime. To razkriva toponim Kamnje, ki izhaja »iz kolektiva kám(e)nje ali Kam(e)nje selo«, kar kaže na pri-selitev, do-selitev in (večinsko) po-selitev kamnite pokrajine.

H gručasti poselitvi so staroselce silile izkušnje

Zaselki so bili sprva brez središča. Dobili so ga šele po pokristjanjenju: s cerkvijo in pokopališčem. Prej so h gručasti poselitvi silile izkušnje staroselcev. Zidali so tako, da so jih strnjene severne stene zaselkov branile pred vetrovi, pročelja pa so se nastavljala sončnim žarkom.


Pogled na kamenjsko cerkev z vzhoda

V knjigi beremo, da vas sestavljajo zaselki (Grihc, Hrib, Mladice, Nadliški, Novo naselje, Pirjevci, Pokci in Vodopivška vas), osredinjeni okoli Britha; tu na umetno izravnanem prostoru, kjer je bilo pred letom 1790 tudi pokopališče, stoji župnijska cerkev sv. Mihaela. Prostor med kaplanijo na jugu in močnim podpornim zidom proti vzhodu dviga cerkev z zvonikom nad okoliške hiše in poudarja njeno lepo zunanjo podobo. To pa je skorajda vse, kar danes na zunaj ohranja veličino nekoč pomembnega verskega središča, prve fare in dekanije v osrednjem delu Vipavske doline.

Starodavna župnija Vipavske doline

Župnija sv. Mihaela spada med najstarejša verska središča v Vipavski dolini. Kamnje so dobile prvo cerkev, posvečeno nadangelu Mihaelu, že veliko pred koncem 14. stoletja, čeprav je bila prvič posredno omenjena z župnikom Florijanom šele leta 1399, drugič pa s patrocinijem leta 1401.

Mašnik Nikolaj je bil tedaj bodisi naslednik župnika Florijana bodisi njegov pomočnik, ki je branil gmotne pravice kamenjske župnije in njenega duhovnika.

Janez Höfler je zapisal: »Dejstvo, da je bil v Skriljah župnik in ne vikar, kaže, da vikariata oglejskega kapitlja tam ni bilo več, marveč župnija, podrejena patriarhu oziroma spodnjeoglejskemu arhidiakonu. Na drugi strani pa ne smemo zanemariti možnosti, da je bila tudi cerkev v Kamnjah, prav tako s starim patrocinijem, stara ustanova, obdarjena z desetinami, čeravno o njej pred letom 1401 ne vemo nič.«

O starosti župnije pričajo tudi cerkveni zavetniki in oltarne relikvije, ki so skoraj vse iz zgodnjega krščanskega obdobja. Tu je bilo po preseljevanju narodov krstno središče. Na območju župnije so bile takoj po letu 1001 oglejske in samostanske posesti (v Skriljah leta 1064, v Vrtovinu vsaj leta 1120, v Potočah leta 1185).

Moč kamenjske župnije pa so poleg vezi z Oglejem, Čedadom in Gorico utrjevali tudi stiki z Dunajem, saj so bile Kamnje vse do razpada avstroogrske monarhije »cesarsko kraljeva župnija«. Pod zvon sv. Mihaela so vsaj od 14. do sredine 19. stoletja spadale vasi Dobravlje, Gojače, Kamnje, Potoče, Selo, Skrilje, Stomaž, Vrtovin, Vipavski Križ in nekaj časa tudi Otlica.

Knjiga z množico fotografij

Danes obsega župnija le še Kamnje, Potoče, Skrilje in Vrtovin, kjer so štiri cerkve: v Kamnjah sv. Mihaela, v Skriljah podružnica sv. Marjete Antiohijske, v Vrtovinu podružnica Marije Vnebovzete in na Svetem Pavlu podružnica sv. Pavla. V Potočah je kapela Kristusa Kralja.

Cerkve kamenjske župnije skrivajo zanimive primerke kulturne dediščine, čeprav danes ne več tako bogate kot nekoč. Nastajala, propadala in obnavljala se je pač na enem najbolj izpostavljenih predelov slovenskega narodnega ozemlja, ob rimski, pozneje ogrski in še kakšni drugi vojaški in okupacijski cesti z zahoda na vzhod.

S knjigo je avtor, domačin, želel skozi popis sedanjih stavb in opreme, ki so jih obnavljali na vsakih od 100 do 150 let, opozoriti na tiste starožitnosti, ki so se ohranile, a tudi na one, ki so izginile v valovih preteklosti. Poleg zgodovine in opisov cerkva, je v njej objavil množico fotografij, obsežni seznam virov, literature in opomb ter slovarček strokovnih izrazov.