Danes je veliko govora o krizi. O krizi poklicev, družine, zakonskih zvez, vere … Cerkve. Kaj je identiteta oz. smisel Cerkve? Zakaj sploh obstajamo kot Cerkev?

Jezus Kristus je dal Cerkvi zelo jasno nalogo. To je, da pripelje ljudi k njemu. Ker se mora človek svobodno odločiti za Kristusa, tega Cerkev ne sme početi na silo, ampak navduševati, oznanjati in z zgledom pričevati za Kristusa, da se bodo tisti, ki ga še ne poznajo, odločili zanj in začeli za njim hoditi. Ali kot pravi »veliko poslanstvo« v Mt 28,19: Narediti vse narode, vse ljudi za njegove učence.

To je identiteta, poslanstvo in smisel Cerkve: narediti vse ljudi za Kristusove učence. Kajti šele, ko se enkrat odločiš, da se boš od njega učil in mu sledil, takrat greš za njim, prej ne.

Prenavljanje je potrebno zato, ker Cerkev oz. njeni sestavni deli po eni strani vedno znova izgubljajo izpred oči Jezusovo naročilo, po drugi pa se spreminja človeška kultura in zato tudi sredstva evangelizacije.

Se identiteta Cerkve v teku stoletij spreminja?

Identiteta Cerkve se nikoli ni, se ne bo in se ne more spremeniti. Kar je Jezus Cerkvi naročil, to je večno poslanstvo.

Zakaj pa potem govorimo o stalno potrebni prenovi?

Prenavljanje je potrebno zato, ker Cerkev oz. njeni sestavni deli po eni strani vedno znova izgubljajo izpred oči Jezusovo naročilo, po drugi pa se spreminja človeška kultura in zato tudi sredstva evangelizacije. Da se spet zavemo, kaj je prava identiteta Cerkve in kaj ne, ter da najdemo v novi stvarnosti nova sredstva. Vsebina, da je Jezus Kristus naš Gospod in Odrešenik, pa mora ostati ista.

V celjski škofi ji ste duhovniki skupno prebirali knjigo Božja prenova. Kaj se vam zdi bistveno za Božjo prenovo župnije?

Bistveno je, da se duhovniki in laiki skupaj zavemo, da nismo Cerkev zato, da varujemo pridobljeno, ohranjamo stanje in se skupnost ukvarja sama s seboj v smislu služenja sami sebi, ampak da se zares ozremo navzven in se vprašamo: Ali res počnemo stvari tako, da bodo ljudje na obrobju in zunaj Cerkve našli odgovore pri nas?

Seveda je župnik glavni voditelj, a ob sebi potrebuje druge voditelje, duhovnike in laike, tiste, ki imajo ta dar in znanje, da najprej navdušujejo za poslanstvo, dano od Boga.

Kaj vse je treba prenoviti?

Najprej je treba prenoviti naše razumevanje, našo vizijo, kaj sploh želimo. To je prvi korak, skupaj poiskati vizijo, kaj bi radi spremenili. Danes je tako in tako, mi pa bi radi čez 10, 15 let tako in tako. Nato je potrebno to vizijo širiti med kristjani, da vsi ali vsaj večina zagorimo zanjo. Nato prilagoditi strukture naši novi viziji ter usposobiti voditelje in sodelavce, duhovnike in laike. Šele nato sledijo strateška načrtovanja ter iskanja konkretnih orodij in metod.

Kakšna je danes želena župnija in v čem se ta razlikuje od klasične župnije pri nas?

Župnija mora biti »neklerikalna«. To pomeni, da ne duhovnik ne laiki ne smejo več razmišljati, da je vse odvisno od duhovnika in da je duhovnik edini odgovoren in sposoben delovati v župniji. Župnija mora biti občestvo, kjer skupaj gorimo za Božje kraljestvo in njegovo širjenje na zemlji, a to s sredstvi človeku. Temu rečemo tudi inkulturacija vere.

Katere službe se vam zdijo ključnega pomena pri prenovi oz. prenovljeni župniji? Kakšen pomen ima pri tem ŽPS?

Mislim, da je na začetku najpomembnejša voditeljska služba. Seveda je župnik glavni voditelj, a ob sebi potrebuje druge voditelje, duhovnike in laike, tiste, ki imajo ta dar in znanje, da najprej navdušujejo za poslanstvo, dano od Boga, in vizijo, ki smo jo ugledali kot možno pot k izpolnjevanju poslanstva. Nato voditelji v sodelovanju skupaj vodijo župnijo v osredotočenosti na to poslanstvo in vizijo po poti prenove, iščejo sodelavce, jih usposabljajo, potrjujejo in opolnomočijo za njihovo služenje v župniji. V tem pogledu je treba tudi sestaviti ŽPS in z njim delati. Zato smo se v naši škofi ji odločili po iskanju vizije zanjo poiskati tej viziji primerno poslanstvo ŽPS in jih šele nato na župnijah oblikovati v tej luči.

Nehajmo se pretvarjati, da je Slovenija še krščanska dežela, ker večine v cerkvah več ni in ljudje živijo, kot da Boga ni.

Kaj pomeni »narediti« učence? Kako jih narediti?

Morda je beseda »narediti« nekoliko nenavadna, a dobro opisuje dejstvo, da je pač treba začeti delati! Evangelizacija je delo. Trdo delo. Misijonsko delo. Biti misijonar. Če si predstavljamo (morda celo nekoliko romantično) misijonarja v črni Afriki, ki gre med pogane, se vsemu odpove, tvega malarijo ali še kaj hujšega, da oznanja tistim ljudem, da je Jezus od mrtvih vstal in živi, še pred tem oznanilom pa, da bi jim odprl srca, dela dela ljubezni, služi ubogim in se zanje razdaja, potem je to to. Prenesimo to v naš prostor, nehajmo se pretvarjati, da je Slovenija še krščanska dežela, ker večine v cerkvah več ni in ljudje živijo, kot da Boga ni. Nehajmo čakati, da pridejo k nam, bodimo misijonarji, brez strahu, da smo zaradi tega videti fanatiki. Morda je prav tu vloga laikov največja, ker oni prihajajo v stik z ljudmi vsepovsod.

Moramo pri prenavljanju tudi kaj odvreči? Kaj?

Predvsem idejo, da smo še večinsko krščanska družba. Nato klerikalno miselnost, ki je tudi med laiki zelo močna. Nato idejo imperialne Cerkve, ki bo zmagala z imperialnimi strukturami, bogastvom in bojevniško miselnostjo. Končno željo po ohranjanju tega, kar še imamo. Prepričanje, da se bodo stvari rešile same od sebe. Skrivanje napak in pometanje pod preprogo. Tudi palače in čipke.

Prebrali ste del članka, ki je bil najprej objavljen v reviji Cerkev danes, 6/2021, reviji za pastoralo in evangelizacijo. Revijo lahko prelistate TUKAJ. Posamezen izvod stane 5,95 evra, naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin.