V kleti samostana v Kostanjevici na Dolenjskem so na oder postavili dramo Levitan, Primer Vitomil Zupan, ki je nastala na podlagi znamenitega romana Levitan Vitomila Zupana, v izvedbi Anton Podbevšek teatra in v koprodukciji Kostanjeviške galerije in Cankarjevega doma.

Režiser Matjaž Berger je poiskal prostor, ki dobro odseva bolestno in zastrašujoče stanje zaporniških prostorov, hkrati pa je omogočil igralcem, da so znotraj minimalistične sceno­grafije pristno izrazili upodobitve jetnikov in ječarjev, kakor tudi podobe, ki vstajajo iz domišljije, spominov, želja in hrepenenj zapornikov. Vitomil Zupan je vztrajno kljuboval nasilju režima. In ker ga brezdušni sistem ni mogel streti duhovno, mu iztrgati sanj in erotičnega poleta, ga je hotel telesno do konca ponižati in uničiti. Toda on v zaporu ni le preživel, ampak tudi živel! A le kako? O tem je pisal v romanu in o tem govori predstava.

FOTO: APT, Barbara Čeferin

Gledalec se ne more načuditi, kako domiseln in močen je lahko pritlehen nagon po uničevanju sočloveka. Toda iskrivost uporniškega duha, notranja zavezanost svobodi in nepokorno telo so močnejši. Jetnik se je prepustil svoji iznajdljivosti in ustvarjalnosti. Našel je koščke papirja, iz umazanije, krvi in kave je naredil črnilo, naredil si je čopič iz niti, pepela in las, potem pa pisal pod odejo. In ko v dolgih mesecih samice ni mogel pisati, se je svoje stihe učil na pamet, da se mu um ne bi omračil. Telovadil je, da mu je telo ostalo krepko.

Grobost je pravilo medčloveških zaporniških odnosov, toda nastopi tudi presenetljiva vzajemnost med zaporniki, zato tudi pravično kaznovanje kradljivcev, ovaduhov in provokatorjev. Do izraza pridejo različni talenti in znanja, od inženirskih domiselnih daljnogledov, ki jih povezujejo z zunanjim svetom, do izposojanja Ovidovih stihov, prek katerih dekleta zunaj zapora dobivajo nikoli pozabljena lirična pisma. Tako knjige Levitan kot tudi same kostanjeviške uprizoritve ne moremo brati zgolj kot avtobiografskih zapisov, ampak kot stanje duha zapornikov, ki s svojim fantazijskim pripovedništvom kričijo: živeti, živeti!

FOTO: APT, Barbara Čeferin 

Morda bi Matjaž Berger, vrhunski režiser in prireditelj romana za oder, lahko v predstavo vnesel več Zupanovih zaporniških pesmi. Napisal jih je namreč okrog dva tisoč. Z zaporniških listov, sešitih v zvezke, ki jih hranijo v Narodni in univerzitetni knjižnici, jih je pretipkala in v sedmih knjigah izdala Ifigenija Simonović. Nekaj izmed njih spregovori o breznarkozni operaciji, ki je v drami zelo dobro upodobljena: Odprl si mi prsi do srca: si videl v sredi stolp slonokoščeni, koder nemir ne vztrepeta: tam hranimo spomine v zlati peni. Povejmo še, da je imel Vitomil Zupan v zaporu tudi trenutke hrepenenja po milini in nežnosti, celo stremljenje v duhovno in presežno.

FOTO: AP, Barbara Čeferin 

Igra se konča s skopim sporočilom iz leta 2004, da je primer Vitomila Zupana zaključen in da so vse obtožbe ovržene. To je nam, gledalcem, pomenilo nekakšno katarzo, a samemu Vitomilu Zupanu seveda ni pomagalo.

Režiser je puščal igralcem svobodo, da so besedilo gledališko nakazovali. Nihče ni zašel v patetiko. Vsi so bili pristni, od najstarejšega Gregorja Čušina do najmlajšega Timoteja Novakoviča. Toda najbolj se je odlikoval nositelj glavne vloge Borut Doljšak. Naj omenimo še vse tri igralke, Barbaro Ribnikar, Jano Mlakar in Milo Peršin, ki so v pogosto zelo delikatnih položajih ohranile dostojanstvo, kar potrjuje njihov igralski talent. Čestitamo režiserju, da je zvesto sledil literarnemu besedilu in vseskozi ohranil sicer neposreden, pa vendarle literaren Zupanov jezik. Prestava je pretresljiva in bo ostala v spominu gledalcev.