Deležna sem posebne milosti, da se velikokrat srečujem z ljudmi, ki z menoj ne delijo vere. Po njih sem prejela mnogo darov. Prepričana sem, da v njihovih srcih šepeta Sveti Duh in da ga poslušajo, čeprav ga ne poimenujejo s tem imenom.

»Nočem, da bi mi zamerila«

Družina, v kateri sem zrasla, je vedno odprta za vsakogar ne glede na versko ali politično prepričanje. Spomnim se gospoda na visokem položaju v pretekli oblasti, ki je prihajal na obisk. Čeprav sem bila najstnica, je resno razpravljal z mano. Nekoč me je želel prepričati, da v Cerkvi ni vse v redu. Branila sem jo in se prerekala z njim. Na koncu žolčne debate mi je rekel: »Barbara, si lahko dava roko? Nočem, da bi mi zamerila za to, kar sem ti povedal.« Danes je star čez devetdeset let. Nedavno sem ga srečala na avtobusu. Poklepetala sva in ve, da sem še vedno v Cerkvi. »Pridi na obisk,« me je vesel povabil in mi zaupal svoj naslov. Ko je z berglami zapuščal avtobus, sem lahko zgolj ganjeno in hvaležn...