Foto: Branka Timpran

Državni zbor je nedavno opravil prvo obravnavo predloga zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, ki ga je v parlamentarni postopek vložila poslanska skupina Nove Slovenije, pri njegovi pripravi pa so sodelovali člani vladne komisije za vprašanja prikritih grobišč – tudi zgodovinar dr. MITJA FERENC.

Že leta 1990 ste bili prvič imenovani v Komisijo Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Ali ste si takrat mogli misliti, da se bo slovenska država četrt stoletja pozneje še vedno ubadala z zakonodajnimi podlagami za delo na tem področju?
Seveda si nisem mogel misliti. Poskušam pa izhajati iz védenja, ki smo ga imeli takrat: v javnost so počasi prihajala spoznanja o grobiščih; v medijih je bilo sicer kar nekaj podatkov, a to so bile predvsem informacije v slogu »izvedeli smo za grobišče«, »bila je slovesnost ob grobišču« npr. v Crngrobu, potem pa je bilo bolj ali manj konec. V začetku 90. let sploh nismo razmišljali, kako bi raziskovali grobišča, do kakšnih dognanj bi lahko prišli na podlagi raziskav, predvsem pa nismo bili soočeni z razsežnostmi tega vprašanja. Še se spomnim takratnih pogovorov, v katerih nihče ni pomislil, da je Slovenija tako posejana z grobišči. Takrat tudi ni bilo nobenih zakonodajnih podlag za urejanje tega področja. Že za simbolno spravno slovesnost 8. julija 1990 v Kočevskem rogu je bilo treba umakniti iz zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti en člen, da se je dogodek pravnoformalno sploh smel zgoditi. Kajti takratni zakon o pokopališki in pogrebni dejavnosti je imel člen, ki je omejeval komemoracije za žrtve s t. i. »druge strani« …

Zakoni so bili očitno napisani v duhu ukaza republiškega notranjega ministra Zorana Poliča izpred natančno 70 let, 12. junija 1945 …
… ki je navajal, da se »takoj odstranijo, zravnajo z zemljo, vsa pokopališča kakor tudi posamezni grobovi okupatorjev in domačih izdajalcev in tako izbriše vsaka sled za njimi«. Res je.

Če si dovolim cinično opazko: Poliču se morda niti ni treba prehudo obračati v grobu …
(premislek) Če bi se stanje, kakšno imamo zadnjih pet, šest let, uveljavilo kot trajno, potem bi se njegov posredovani ukaz dejansko izvršil. Ukaz je bil namreč sprejet na ravni zveznega ministrstva in poslan federalnim ministrstvom, kjer so ga ponekod priredili, Polič pa ga ni priredil in je dosledno uresničil ukaz o izbrisu vseh »napačnih« grobov. In moja generacija lovi še zadnje trenutke, da se lahko upre temu ukazu. Zakaj? Ljudje, ki so primarni vir, ki so na lastne oči po pobojih videli lokacije morišč in si jih zapomnili, počasi odhajajo s sveta. Seveda so še drugi ljudje, ki so slišali njihova pričevanja, a tudi ta krog se zelo oži. Predvsem pa vsi ti ljudje odhajajo z dosega nas zgodovinarjev in drugih, ki hočemo grobišča vsaj evidentirati.

Kako to mislite? Zakaj odhajajo?
Ker spoznavajo, da država ne stori nič ali pa bore malo, in si zelo verjetno mislijo: Zakaj bi kazali lokacije morišč in povedali, kar o tem vemo, če pa države to nič ne zanima, če teh krajev ne označuje, kaj šele kaj drugega; zakaj bi se dajali s svojim pogumom v zobe kakšni drugi skupini v svojem okolju in se izpostavljali, če pa nas bodo lahko etiketirali kot tiste, ki »paktiramo s kolaboracionisti, kvizlingi, sovražniki« …?

Vidim, da odkimavate!
Jaz pa se skušam vživeti v položaj ljudi, ki bi verjetno še bili pripravljeni nekaj povedati, pokazati, tudi pomagati urediti grobišča in jih vrniti v javni spomin, pa vidijo, da države to nič ne briga, da v tem ni hvale vrednega ravnanja. Če bi država pokazala jasen interes za to, da bi grobišča čim prej vsaj označili, jih vsaj minimalno uredili, da postanejo del javnega prostora, potem bi tudi posamezniki, društva, lokalne skupnosti imeli bistveno večjo voljo in bi pristopili k takim pobudam. V letih 1989, 1990, 1991 se je to tudi dogajalo. Posamezniki in društva so sami postavljali križe in znamenja. Zakaj po 25 letih tega več ne delajo? Verjetno zato, ker so ugotovili, da jim država, ki bi vendarle morala storiti največ, pri tem ne sledi. Nasprotno! Veliko naredi, da take pobude ne zaživijo, ali pa jim naloži toliko birokratskih ovir, da jih ne zmorejo.

K drugačni drži želi državo spodbuditi predlagani zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev. Zakaj je sploh potreben? Saj imamo že dvanajst let v veljavi zakon o vojnih grobiščih, ki bi vendarle lahko izhajal iz drugačnega védenja, kot smo ga imeli leta 1990, o čemer ste prej govorili.
Zakon o vojnih grobiščih je bil sprejet leta 2003, a po petletnem usklajevanju …

… tudi zelo mučnem …
… drži, in na podlagi birokratskih danosti, ki so izhajale iz dveh zakonov: zakona o grobiščih in grobovih borcev ter zakona o grobovih tujih zavezniških armad. Pripravljavci zakona pa so vedeli bore malo ali skoraj nič o razsežnostih prikritih grobišč, o problematiki njihovih raziskav in posebnosti. Zakon o vojnih grobiščih obravnava to tematiko, kot da bi bila grobišča v naravi že označena, urejena, opremljena s spominskimi znamenji. In potem določa, da lahko država z lokalnimi skupnostmi sklepa dogovore o njihovem vzdrževanju … Urejeni so torej postopki, ki izhajajo iz nekakšnega zatečenega stanja, ki ga je treba le še bolj ali manj vzdrževati na ravni lokalnih skupnosti, upravnih enot, države. Ampak to ni življenjsko za problematiko prikritih grobišč. Prikritih grobišč v naravi ni, ta grobišča je treba šele najti, jih potrditi, tam, kjer je zaradi sanitarnih razlogov ali identifikacije to potrebno, prekopati ali pa jih urediti in situ.

Vsega tega zakon iz leta 2003 ne vsebuje. Če ga na kratko označim: je pomanjkljiv, nedosleden, narejen na podlagi logike prejšnjih zakonov, zato ne ureja tematike, s katero se soočamo v dejanskih razmerah.

Bistvo novega oziroma pravilneje dodatnega zakona pa je postaviti prikrita grobišča vsaj na isto raven, kot jih imajo druga vojna grobišča. Šele ko bodo tudi ta grobišča v naravi označena – in bistvo dodatnega zakona je, da natančno uvaja vse postopke, kako to narediti – bodo tisti, ki morajo skrbeti za to področje, upravne enote, občine itn., urejali prikrita grobišča, kot morajo vsa druga vojna grobišča iz prve in druge svetovne vojne. Dokler pa so danes morišča s posmrtnimi ostanki v močvirjih, pod smetišči in parkirišči itn., ta grobišča pravnoformalno sploh ne obstajajo.

Pa tudi če bi bila v naravi označena, imamo še eno težavo, ki je veljavni zakon o vojnih grobiščih ne ureja: vpis v register grobišč. Morda se to komu zdi obrobna birokratska zadeva, pa ni. Če je grobišče vpisano v register, podatke o njem dobijo lokalne skupnosti in jih morajo ob spremembi prostorskih občinskih aktov upoštevati v svojih kartografskih in drugih podlagah. Če se recimo nekje želi graditi, je vnaprej jasno, ali je na tistem območju vojno grobišče, četudi le domnevno. Za gradnjo so potem postavljeni posebni pogoji: ali je gradnja možna ali ne, ali je treba prej raziskati tisto območje ali ne. Zato je pravni status tako pomemben, prikrita grobišča pa ga, ker niso vpisana v ustrezen register, nimajo. Do prejšnjega leta v register ni bilo vpisano niti eno prikrito grobišče! Šele na podlagi posebnega elaborata, ki smo ga naredili ob koncu prejšnjega leta, in na posebno prošnjo je pristojna ministrica dovolila vpis in dala svoj žig za vpis grobišča v Kamniški Bistrici v register, tako da se je lahko tam postavila kapelica, ki bo uradno odprta 13. junija. Ureditev te kapelice in grobišč bo pravzaprav edina stvar, ki se bo ob 70. obletnici tragičnih povojnih dogodkov lahko pokazala kot nekaj, kar se je v spomin na žrtve zgradilo s pomočjo sorodnikov, lokalne skupnosti in nekaj malega tudi države. Ta čas se torej vse začne in običajno tudi konča ob že tolikokrat omenjeni politični volji.

Kar naj bi predlagani dodatni zakon spremenil. Morda prav vprašanje ustreznega »žiga« dobro ponazarja njegovo »tehničnost«, ki pa je v delu javnosti naletela na pomisleke, saj naj bi zakon predpisoval le urejevalne postopke, malo ali celo ničesar pa ne bi prispeval k vrnitvi dobrega imena žrtvam iz prikritih morišč in grobišč. Kako odgovarjate na ta pomislek?
Težko … Vseh petnajst let, odkar sem začel evidentirati prikrita grobišča, sem se stalno srečeval z velikimi težavami pri njihovem iskanju, označevanju, potrjevanju, prekopavanju in spoznal, da je ključnega pomena, da za morišča in grobišča sploh vemo. Kaj pomeni vrnitev dobrega imena žrtvam? Ali ni vrnitev nekega grobišča in njegovih žrtev v javni spomin naloga, ki že gre v tej smeri in se je mora naša država nujno lotiti, če se želimo spogledovati z normami demokratičnih držav? Če pa grobišča pustimo neoznačena, pozabljena, da jih bo morda neka druga generacija, če bo slučajno naletela nanje, raziskovala kot arheološka najdišča – to se mi zdi nekaj tako groznega, da to odtehta »tehničnost« zakona, ki določa postopke, kako grobišča v naravi najti, potrditi, označiti in jim dati pravni status. To je osnovni postulat, da se sploh lahko naprej pogovarjamo o žrtvah.

Ali ne omogočimo prav s temi »tehničnimi« ukrepi, da žrtve tudi same spregovorijo o sebi?
Res je.

Ali ni v ozadju dodatnega zakona z jasno določitvijo pristojnosti in odgovornosti tudi temeljna želja, da to področje ne bi bilo prepuščeno politični volji, nejevolji, samovolji izvršne oblasti?
Zdaj veljavni zakon ima sicer nekaj dobrih nastavkov, a so v večini povezani z besedico »lahko« in ta »lahko« smo od upravljavcev pristojnega ministrstva komaj kdaj slišali. To pomeni, da se nekaj lahko zgodi, ni pa obvezno, da se zgodi. Dodatni zakon, ki ga je zdaj predlagala NSi, pa natančno določa, kaj je prikrito grobišče, kaj domnevno prikrito grobišče, kako ga je treba opisati, kako se ga evidentira in sondira, kdaj ga je treba vpisati v register, da dobi pravni status, kdo in kdaj izvaja identifikacijo … Vsega tega zakon o vojnih grobiščih sploh ne omenja ali pa kvečjemu s kakšno besedo. Smo pač taka družba, da moramo v zakone napisati zelo podrobne stvari, kajti izkušnje 25 let, sploh pa dvanajstih let veljavnosti zakona o grobiščih, so nam pokazale: če ni nekaj natančno zapisano, lahko vsakokratni minister za delo, kamor to področje spada, zmanjša ali celo onemogoči delo pri prikritih grobiščih, kar se je zgodilo po odkritju Hude jame marca 2009. Lahko pa bi bilo čisto drugače: v obdobju 2006–2009 smo naredili res veliko in sploh nismo potrebovali zakona.

Ali ste torej delovali zunaj zakonskih okvirov?
Ne. A takrat je še delovala služba za vojna grobišča, ki je bila po Hudi jami ukinjena, in pripravljena je bila metodologija dela, ki je nadgrajevala pomanjkljiv zakon. Zdaj predlagani dodatni zakon skuša to metodologijo, ki se je že izkazala za dobro, dvigniti na raven zakonske norme, ki bi zavezovala vse odločevalce.

Metodologija, ki jo omenjate, je v marsičem zrasla iz bosansko-hercegovskih izkušenj. Slovenska družba je soglasno sočutna s srebreniškimi žrtvami in njihovimi svojci. Zakaj pa imamo take težave, da bi soglasno sprejeli srebreniške standarde raziskovanja grobišč?
V Bosni in Hercegovini nad tem, da je žrtvam zadoščeno, skrbi mednarodna skupnost, ki si s tem sama pomaga oprati slabo vest. Vemo, kdo je v tem sramotnem dejanju ob koncu 20. stoletja zatajil. Pri naših moriščih in grobiščih pa praviloma pozabljamo na žrtve. Vedno znova se odpre razprava, kdo je imel prav v drugi svetovni vojni, kdo je bil kolaborant in kdo ubijalec … Po mojem prepričanju bi morali v teh razpravah vedno stopiti korak nazaj, se spomniti na tiste, ki ležijo v močvirjih in na smetiščih, ter jih ne le simbolno, temveč tudi konkretno dvigniti v javni spomin. Prej ste dejali, da lahko grobovi in njihove žrtve sami spregovorijo o sebi. Kateri pa je boljši način, da se zavemo, s kakšno zločinskostjo smo bili soočeni v povojnih mesecih leta 1945, kot to, da grobovi vzniknejo iz niča, na katerega so bili obsojeni? Kaj je bolj povednega kot to?

V tej luči je treba presojati tudi interes in pozive, naj stvari ostanejo, kakršne so, da moramo le še postaviti spomenik tu v bližini (pogovor je bil posnet nedaleč od Kongresnega trga; op. B. Š.), nato pa pustiti to zgodbo za sabo, gledati le v prihodnost, kajti mladine to tako ali tako ne zanima … Včasih me resnično zaboli, ko več informacij izvem o 2000 let stari steklenici, ki se je našla na Slovenski cesti v Ljubljani, kot o skupini stotih žrtev, ki so jih našli v Cerkljah ob Krki, kjer obnavljajo letališče.

Dodatni zakon o prikritih vojnih grobiščih želi med drugim dati komisiji za grobišča večje pristojnosti, kot jih ima sedaj. Tole je moje osebno stališče: seveda naj ima komisija večje pristojnosti, a dokler jo vodi Jože Dežman, njeni člani pa ste denimo vi, pa kriminalist Pavel Jamnik. Kaj pa če oblast skroji komisijo po meri interesov, s kakršnimi je do sedaj onemogočala delo na tem področju?
Vprašanje pristojnosti komisije bo eden temeljnih problemov pri nadaljnjem usklajevanju zakona v državnem zboru. Na prvi pogled se res zdi, da ima v predlogu zakona komisija velike, morda celo prevelike pristojnosti …

… da lahko recimo pozove k razrešitvi direktorja direktorata pristojnega ministrstva, če ta v vlogi tajnika komisije ne dela tako, kot je treba.
Morda je to res preostro in v sedanjem sistemu državne uprave vprašljivo. Pa vendar: ta določba izhaja iz naše izkušnje. Komisija dela s tretje- ali četrtorazrednimi uradniki z ministrstva, ki nimajo nikakršnega vpliva niti na to, da bi zadeve prenesli višjim uradnikom: direktorjem direktorata, sekretarjem, kaj šele ministru. Ne vem, če bi za 25 let dela komisije lahko na prste ene roke naštel priložnosti, ko smo se lahko srečali z ministrom ali ministrico za delo in jima lahko povedali, s kakšnimi težavami se srečujemo in kako bi jih veljalo reševati. Malo pogosteje kot na vsakih pet let pa bi bilo vendarle dobro govoriti z ministrom, pristojnim za področje, še posebej zato, ker je obveljala krilatica, da ta del zgodovine razdvaja slovenski narod!

Meni osebno bi bilo čisto vseeno, kakšne pristojnosti imajo državni uradniki, če bi se problemi ustrezno reševali. Ne nazadnje: uveljavitev zakona iz leta 2003 je predvidevala celo ukinitev posebne vladne komisije za grobišča, češ da bo tako ali tako zakon sam po sebi vse rutinsko urejal. Hvala Bogu, da se to ni zgodilo …

A vaše vprašanje je merilo drugam – v sestavo komisije, ki morda ne bi imela interesa intenzivno delati. Nekdo ima vedno v rokah škarje in platno: v vsakem primeru je to ministrstvo, ki bodisi imenuje ekipo ali podeljuje pristojnosti. Če ministrstvo v komisijo pripelje ljudi, od katerih pričakuje, da ne bodo delali, ali pa če ne daje pristojnosti ljudem, ki so pripravljeni delati – učinek, ki je posledica sedanje zakonodaje, je v obeh primerih enak.

Res se mi zdi neprimerno, da člani komisije, ki smo vsakodnevno na terenu in osebno poznamo ljudi, ki skušajo najti grob sorodnikov, ne moremo ali ne smemo ta čas uveljaviti niti načina urejanja grobišč, temveč smo odvisni od programa dela in odločitev nekoga, ki ga na grobiščih nikoli ni bilo in te problematike sploh ne pozna.

To se je zgodilo recimo leta 2009 pri Hudi jami, ko je komisija predlagala iznos vseh posmrtnih ostankov in pokop na grobnem polju pred rudnikom, vlada pa je odločila drugače: ustavila je izkop iz jaška, vse žrtve pa pustila v rudniku. V komisiji smo sicer protestirali, a dobili odgovor, da moramo delati tako, kot reče vlada. Iz te izkušnje in napačne politične odločitve, zaradi katere so razmere glede žrtev v Hudi jami še danes tam, kjer pač so, se zavzemamo za to, da komisija mora imeti večje pristojnosti. Če je določba o tem, da ima komisija možnost predlagati razrešitev direktorja direktorata tako moteča, se ji lahko tudi predlagatelj zakona odpove. A komisija vendarle mora imeti možnost predlaganja in uveljavljanja vsebinskih odgovorov na odprta vprašanja prikritih grobišč. Po mojem mnenju uradnik, ki je danes tu, jutri tam, ne more strokovno reševati tako zahtevnih in številnih odprtih pietetno-civilizacijskih vprašanj kot tisti, ki se s tem ukvarjajo 20, 25 let.

Postaviva domnevo, da bo večina poslancev dodatni zakon v nadaljevanju parlamentarnega postopka potrdila …
Ne prehitevajte! Glede tega imam sam še veliko bojazni. Ob spremljanju prve obravnave zakona v državnem zboru smo se člani komisije za grobišča poklicali po telefonu in začeli pisati lastne odstopne izjave, saj smo videli, da gre razprava v napačne vode in da zakon ne bo preživel niti prvega branja. Stvari so se v nadaljevanju vendarle spremenile. Napisali smo pismo predsedniku vlade in zdi se, da je tudi zaradi tega pisma ena poslanska skupina nekoliko drugače razumela celotno zadevo. Vendar bojazni še zdaleč ni konec. Pričakujem velike posege v predlagani zakon. Tudi take posege, s katerimi bodo hoteli izničili njegove temeljne usmeritve. Žal ta trenutek nisem optimist.

Kje so te nevarnosti?
Najhujša nevarnost je, da bi, kot je obstajala namera, vojna grobišča »premestili« v drug vladni resor, in sicer v pristojnost ministrstva za gospodarstvo. Ko pa bi bila urejena in vpisana v register, bi šla grobišča zopet prišla v resor ministrstva za delo. Kot da je mogoče le z nekaj besedami v zakonu preprosto prestaviti neko področje iz enega v drug resor. Selijo se vendar vse evidence, vsi arhivi, vse, kar se je v zadnjih 25 letih vendarle zgodilo v okviru do zdaj pristojnega ministrstva. Tako premikanje bi potegnilo za seboj ogromno težav. Poleg tega pa se mi zdi s pietetnega stališča taka preselitev obupno politično dejanje; neka koalicijska stranka, ki ta čas obvladuje ministrstvo za delo, se očitno ne želi ukvarjati z grobišči, zato jih hoče »potisniti« drugemu koalicijskemu partnerju in premestiti v njegov resor. Zastavlja se vprašanje, ali bomo zdaj vsako težavno problematiko selili z ministrstva na ministrstvo in iskali takšnega koalicijskega partnerja, ki bo imel za to področje posluh in tudi politično voljo, da z njim nekaj naredi in tudi uredi.

Druga bojazen pa so pristojnosti komisije, o katerih sva že govorila. Morda je na kakšni točki pristojnost komisije le treba zmehčati, nikakor pa se ne sme komisiji – tako bi nekateri želeli – vzeti vse pristojnosti in jo spremenili v mrtvo črko na papirju ter jo postavili v položaj, da bi se nenehno »zaletavala« v zid nemogočega in bi lahko le prek medijskih pritiskov, tako kot to počnemo sedaj, silila državo, da nekaj ukrene. In spet bi več energije porabljali za to, da bi državne ustanove prisilili k ukrepanju, kot pa za konkretno delo.

Tretja bojazen se dotika razmerja do kulturnega resorja oziroma zakona o kulturni dediščini. Obstajajo predlogi, da bi ministrstvo za kulturo zapovedalo, določalo in dajalo dovoljenje za delo na lokacijah prikritih grobišč, ki pa jih po drugi strani sploh noče obravnavati kot kulturno dediščino. Že vrsto let se trudimo, da bi vsaj nekatera grobišča vpisali kot kulturno dediščino, pa ni nikakršnega posluha. Zlasti pa je zame nesprejemljivo, da bi bile žrtve, katerih svojci so še živi, poimenovani in obravnavani v zakonu kot »arheološka plast«. Temu se moramo izogniti. Zato je v dodatnem zakonu o prikritih grobiščih jasno napisano, da so žrtve iz prikritih vojnih grobišč izvzete iz zakona o kulturni dediščini, ki postavlja mejo 50 let kot »arheološko«. Razumljivo je, da so tako stari predmeti in območja lahko arheološke najdbe in najdišča, ampak žrtve, katerih otroci so še živi, že iz temeljnega sočutja ne morejo biti poimenovani »arheološka plast«.

Bodiva vseeno optimista, da se te bojazni, ki bi zmaličile predlagani zakon, ne bodo uresničile in bo zakon v sprejemljivi obliki vendarle preživel parlamentarni postopek. Ali je mogoče predvidevati, v kako hitro bi bilo mogoče uresničiti njegove temelje cilje?
S tempom, kakršnega smo imeli v letih 2007 in 2008, bi lahko v štirih, petih letih grobišča dodatno popisali, fizično raziskali tista, za katera poznamo ožje področje, kjer bi se lahko nahajale žrtve, jih geodetsko odmerili, da bodo v dokumentacijah, jih ustrezno označili in ponekod, kjer je to mogoče in potrebno, posmrtne ostanke prekopali, identificirali in izročili svojcem. Pri osebnih identifikacijah bo seveda največ težav, ker praviloma nimamo dokumentacije, ki bi to omogočala, in ker so identifikacijski postopki tudi najdražji. Ampak tudi tu je mogoče veliko narediti, predvsem pri grobiščih iz leta 1943, za katera obstajajo podatki. Takoj se lahko lotimo dela in poskušamo osebno identificirati žrtve.

Skratka: že v štirih, petih letih kontinuiranega dela na ravni, ki smo jo že vzpostavili in je skladna z normalnimi civilizacijskimi merili, bi lahko ogromno naredili in zmanjšali pietetni manko, ki se je zgodil v zadnjih 25 letih. Predvsem pa bi sebi in drugim dali jasno sporočilo: smo družba, ki bo poskrbela za vse žrtve in jim uresničila pravico do groba. Dokler pa nas omejujejo neurejeni zakoni in politična nevolja, capljamo na mestu ali celo nazadujemo, kot se je pokazalo po Hudi jami.

Pred leti smo v Družini objavili vaše kontaktne podatke, da so vam ljudje lahko sporočali informacije o morebitnih novih moriščih in grobiščih. Ali je vaš telefon še »odprt« za take podatke?
Absolutno! Kar zapišite: 041-729-380. Kdor želi, pa lahko piše tudi na elektronski naslov prikritagrobisca@gmail.com. Na javne pozive, objavljene tudi v Družini, se je javilo kar precej ljudi. Ne samo meni, predvsem predsedniku komisije Jožetu Dežmanu. Žal pa mi je, da vseh, ki so nas klicali, nismo uspeli obiskati – tudi zato ne, kar podatkov, ki nam jih posredujejo, ta čas nimamo več kam vpisovati. Saj jih lahko vpisujemo v svoje sezname in svoje računalnike. A to nima pravega smisla. Mi moramo te podatke vpisovati v baze podatkov za državne organe: za ministrstva, preiskovalne sodnike, tožilce … Šele takšne baze omogočajo, da bo država soočena z dejanskimi razmerami, s konkretnimi lokacijami, kjer so žrtve, in bo na podlagi tega védenja tudi ravnala. Saj ne moremo graditi umetna akumulacijska jezera hidroelektrarn tam, kjer so evidentirana grobišča. Dokler pa ta grobišča niso evidentirana in vpisna v register, pa se očitno lahko dogaja tudi to. Vprašanje, ki sledi, pa je: Ali je to spodobno za 21. stoletje?! Morda se to zdijo drobne, obrobne zadeve, a vse to so kamenčki mozaika, ki ga je treba potrpežljivo sestavljati, da bo na koncu nastala podoba spodobne družbe.

Naj navedem konkreten primer. 13. junija bo slovesnost v Kamniški Bistrici. Na prvi pogled bo najbrž vse videti lepo in preprosto: postavljena kapelica, informativna tabla, urejena in označena grobišča, postavljeni kažipoti. Ko pa bi vedeli, kakšne težave je bilo treba premagati v zadnjih mesecih! Prva je bila povezana že s tem, da so grobišča na zemljišču, ki je v lasti države, a ima status kmetijskega zemljišča prve stopnje, zato se na njem ne sme graditi prav ničesar. Če pa bi bila grobišča vpisana v register, bi lahko kapelico postavili brez večjih težav. Ali zdaj razumete, zakaj takšna borba za ustrezen pravni status grobišč?

Ali boste morda prišli v nedeljo, 14. junija, v Kočevski rog?
Žal ne, ker bom tisti čas v Kanadi, kjer se bom med drugim srečal s predstavniki Kočevarjev.

Če bi imeli kdaj priložnost nagovoriti tam zbrane – kaj bi jih povedali?
(premislek) Svoj nagovor bi osredinil na sočutje …
Ne toliko na krivce za leto 1945 – ti so v večini že odšli s tega sveta. Naloga zgodovinarjev, sociologov, filozofov je, da ocenimo, ovrednotimo njihova dejanja, kazenskopravno pa, kot kaže, je šla ta stvar mimo zaradi bioloških zakonitosti, pa tudi zaradi pravnih standardov, ki jih je postavilo naše sodstvo, po katerih bi morali imeti kriminalisti silno prepričljivo dokumentacijo, po kateri bi sodni senat sploh dovolil uvedbo kazenske preiskave. Dva neuspela poskusa Pavla Jamnika sta pokazala, da na tem področju najbrž ne bo mogoče narediti ničesar. Pa vendar bi bilo pomembno, da bi na podlagi podatkov, ki bi se našli z raziskovanjem grobišč, ali dokumentacije, ki bi se našla na primer v Vojnem arhivu v Beogradu, povedali, kdo je kriv za posamezna grobišča. Saj na globalni ravni za krivce vemo.

Morda pa se moramo vprašati nekaj drugega: Kdo je kriv, da v četrt stoletja demokracije, četrt stoletja po spravni slovesnosti 8. julija 1990 v Kočevskem rogu nismo pri soočanju s prikritimi grobišči storili veliko več? Mi smo 45 let živeli v enopartijskem režimu. Zdaj pa je minilo že 25 let življenja v demokratični družbi, pa se še vedno srečujemo z istimi vprašanji kot leta 1990. To najbolj boli. Zakaj smo naredili tako malo, kdo je za to odgovoren, v čem je problem? To ni le stvar prava in politike, to zadeva vse nas. Kako to, da smo brez sočutja do žrtev, da jih tako hitro okvalificiramo, obsodimo? Najbrž bi o tem govoril v Kočevskem rogu …