»Stoletje, pred katerim človek obnemi,« smo novinarji naslavljali članke pred dvema letoma, ko je izšla svojevrstna avtobiografija v obliki intervjuja Dohojene stopinje; z današnjim dnem se pisateljeva stoletna življenjska pot zaokroža, tudi v novem stoletju pa ostaja, kot ga je pred desetimi leti naslovil naš kolumnist Brane Senegačnik, »najmladostnejši slovenski romanopisec«.

Preberite tudi: »Pametnim in pogumnim!«, pogovor z Zorkom Simčičem iz leta 2007

Begunec – od Maribora do Buenos Airesa

Zorko Simčič se je rodil novembra 1921 v Mariboru primorskim beguncem, ki so se iz rodne Biljane v Goriških brdih po prvi svetovni vojni umaknili pred italijanizacijo slovenskih etičnih ozemelj. Med drugo svetovno vojno se je umaknil v Ljubljano, obiskoval je učiteljišče in kasneje Filozofsko fakulteto, leta 1942 pa so ga nacisti odvedli v taborišče Gonars. Zaradi bolezni so ga »predčasno« izpustili, težka izkušnja pa gaje dobesedno gnala v ustvarjanje: leta 1943 mu Fran Saleški Finžgar v svoji Novi založbi izdal roman Prebujenje, za katerega je prejel Prešernovo nagrado mesta Ljubljana. Ob koncu druge svetovne vojne si je rešil življenje pred divjanjem »zmagovalcev« in njihovim pobijanjem politične opozicije z umikom na Koroško, od tam pa v Italijo, najprej v Rim, zatem v Trst, od tod pa je leta 1948 z več tisoč Slovencev odplul v Južno Ameriko.

Eksil kot blagoslov

V Argentini je bil eden najvidnejših akterjev tistega, kar so kasneje imenovali »slovenski čudež«, neverjetnega razmaha slovenske skupnosti na področju šolstva, kulture, vere. Ob »delu za kruh« v lesnih in reklamnih podjetjih je Simčič nadaljeval študij na buenosaireških univerzitetnih inštitutih in bil pomemben član Slovenske kulturne akcije; med drugim je urejal glasilo Meddobje, ki je povezovalo slovenske izseljence – iz tega časa se je ohranilo tisoče pisem prek 50 sodelavcem, pisateljem, kulturnikom, misijonarjem … na vseh koncih sveta.

Ob »boju za preživetje v tujem svetu, ki nikoli ne more postati zares tvoj«, pa je ves čas literarno ustvarjal. V družbi množice slovenskih emigrantov, v druženju z intelektualci, kot so Milan Komar, Tine Debeljak, Ruda Jurčec, Rado Lenček, in v pisemskem stiku s sorodno mislečimi avtorji, kot so p. Vladimir Kos, Rafko Vodeb, Stanko Majcen, je soustvarjal »alternativno podobo slovenske kulture in politike«. Moč za ustvarjanje je črpal »iz religioznega naboja«, pa tudi »iz zvestobe do svojih mrtvih.« Po koncu vojne so v povojnih pobojih ubili dva njegova brata in številne prijatelje. »Polstoletno argentinsko obdobje je bilo najbolj plodno in ustvarjalno«, je povedal v več intervjujih: »To so bili dnevi trpljenja, a tudi velikih in svetlih spoznanj ter dosežkov. Eksil je bil zame blagoslov.«

Zorko Simčič: »Eksil je bil zame blagoslov.« FOTO: Matej Erjavec

Osupljiv opus

Leta 1957 je v Buenos Airesu izdal roman Človek na obeh straneh stene, po mnenju literarne stroke »enega najboljših eksistencialističnih slovenskih romanov, temeljno delo povojne slovenske literature«, ki pa smo ga v matici lahko brali šele po osamosvojitvi; leta 1991 ga je izdala založba Mihelač, čez dve leti pa je zanj prejel nagrado Prešernovega sklada; ob tej priložnosti se je po skoraj polstoletnem eksilu prvič vrnil v domovino, naslednjo pomlad (1994) pa se je z družino, ženo Minko Debevec in hčerama Mario Claro in Ivano Aleksandro, po skoraj polstolet­nem eksilu vrnil v domovino. Slovenci pa smo ob pospešenem izhajanju njegovih del v različnih založbah spoznavali osupljiv opus iz begunskega obdobja: romani, drame, poezija, kratke zgodbe, humoreske, satire, eseji, pesmi za otroke, tudi operni libreto za Prešernov Krst pri Savici (1956) … Del opusa tridesetih knjižnih del je uvrščen v kanon slovenske književnosti 20. stoletja, roman iz leta 1957 pa je tudi del šolskega kurikuluma.

Preberite tudi: »V resnici je tako, da se rojevaš in prerajaš vse življenje«, pogovor z Zorkom Simčičem iz leta 2011

Življenjepis v obliki intervjuja

Tudi po vrnitvi v Ljubljano je nadaljeval z literarnim in publicističnim ustvarjanjem, z javnimi nastopi in predavanji, v številnih intervjujih pa Slovencem odpiral oči za zgodovinsko resnico in vabil k spravi. Ob njegovi 90-letnici je izšel roman Poslednji deseti bratje (založba Beletrina, 2012), »veliki roman slovenske književnosti 21. stoletja«, kot so ga poimenovali ob prejemu velike Prešernove nagrade leta 2013. Izjemni leposlovni opus je zaokrožil pred dvema letoma z že omenjenim delom Dohojene stopinje (Beletrina, 2019), v katerem je odgovoril na več kot 300 vprašanj prijatelja in literarnega zgodovinarja Franceta Pibernika (1928–2021).

Bog vas blagoslavljaj, dragi Zorko!

Jubilant je močno povezan tudi z založbo Družina. Vrsto let reden kolumnist tednika in do danes velja za enega naših najbolj pronicljivih piscev. Leta 2001 je založba izdala knjigo Prepad kliče prepad z dvema dramama, dve leti pozneje pa še roman o Slomšku Človek za vse čase. V knjigi Ob žerjavici in ognju (2007) pa so zbrani Simčičevi intervjuji, nagovori, predavanja in članki.

Ob stoletnici smo Zorku Simčiču pripravljali praznovanje s 101. uprizoritvijo drame teharskega gledališča Leta nič, en dan potem, ki so jo pred skoraj dvema desetletjema prvič uprizorili prav v prostorih Družine in si jo je na premieri ogledal tudi avtor, a žal je epidemija dogodek prestavila na pomlad. Bo pa na pisateljev rojstni dan pri založbi izšel ponatis knjige Trije muzikantje ali povratek lepe Vide (prvič je izšla leta 1989). V upanju, da nam bo čas dovolil čimprejšnji stisk roke v živo, mu z uredništva Družine kličemo z njegovim pozdravom: »Korajža!« in Bog vas blagoslavljaj!

Obsežnejši zapis o Zorku Simčiču preberite v aktualni izdaji tednika Družina (47/2021).