Piranski župnik se je rodil leta 1966 v majhni vasici Kanji dol pod Javornikom v bližini Črnega vrha in Cola. »Z družino sem se kot štiriletni otrok preselil na Col, saj so bili pogoji za življenje v tistih krajih dokaj težki. Vas še ni imela elektrike, zime so bile hude in oče je imel službo v 18 kilometrov oddaljeni Ajdovščini,« pripoveduje Bajc.

Med sveto mašo. FOTO: Osebni arhiv 

Po končani osnovni šoli na Colu se je Zorko vpisal na Srednjo versko šolo v Vipavi, ki je bila znana kot »malo semenišče«. Sledilo je služenje vojaškega roka v Skopju, po katerem se je odločil nadaljevati študij teologije v Ljubljani. Leta 1992 je bil posvečen v duhovnika, nato pa se je kot kaplan v Tolminu in Postojni podal na začetek svoje duhovniške poti. Sledil je podiplomski študij sakralne umetnosti ter filma in fotografije na papeški univerzi Gregoriana v Rimu. Leta 2000 je uspešno zaključil študij in prevzel položaj župnika v Piranu. Poleg duhovniške službe se Zorko Bajc aktivno vključuje v delo Škofijske komisije za sakralno dediščino v škofiji Koper.

Kdo je zaslužen, da vam je ime Zorko?

Ime Zorko je dokaj redko (mislim, da nas je v Sloveniji le nekaj več kot 20). Bolj pogosta je ženska različica Zorka. Na Štajerskem se Zorko pojavlja tudi kot priimek, tako da se večkrat zgodi, da marsikdo misli, da je to moj priimek.

Leta 2021 je Zorko Bajc prejel Steletovo priznanje za zgledno in kontinuirano obnovo sakralnih kulturnih spomenikov v Piranu. FOTO: Osebni arhiv 

Verjetno sem dobil ime po svojem stricu Zoru (po očetovi strani), ki se je kmalu po koncu 2. svetovne vojne preselil v Avstralijo, in po teti Zorki (po mamini strani). Stric je bil krščen za Izidorja in tudi sam imam v krstni knjigi zapisano ime sv. Izidorja kmeta, v vseh uradnih dokumentih pa Zorko, kakor so me starši klicali že od rojstva.

Že od malega me veselita fotografija in ustvarjanje na multimedijskem področju. Rad tudi potujem, se srečujem z drugimi kulturami in spoznavam stare civilizacije. (Zorko Bajc)

V čem vidite največjo podobnost s svetnikom, po katerem nosite ime? Kako vam je sv. Izidor v zgled?

Moj zavetnik mi je bil vedno simpatičen. Vedno sem rad praznoval svoj god in glede na to, da prihajam iz kmečke družine, mi je bil sv. Izidor kmet pri srcu tudi zato, ker je bil povsem navaden in preprost človek, a je živel svoj poklic kmeta zavzeto in predano, hkrati pa bil močno povezan z Bogom.

Sv. Izidor (Madridski). FOTO: Splet 

Tudi sami ste podobno kot vaš zavetnik sledili Jezusovemu klicu. Kje še vidite stične točke z vašim nebeškim zavetnikom?

Stara slovenska pesem pravi: »Izidor ovčice pasel …« Kot rečeno, tudi sam prihajam iz kmečke družine. Sicer ovčic nisem nikoli zares pasel, sem pa postal »duhovni pastir« in ta služba je velikokrat kar zahtevna, ko imaš v svoji sredi najrazličnejše »ovčice«. Vsekakor si želim, da bi bil svojemu zavetniku podoben tudi v njegovi močni veri in zaupanju v Boga ter v njegovo pomoč.

Vabljeni tudi k ogledu prve epizode Kaja in Katja raziskujeta, kjer sta si sodelavki ogledali cerkev sv. Jurija z zvonikom in krstilnico. Cerkev jima je predstavil prav župnik Zorko Bajc. 

Lahko delite kakšno zanimivo izkušnjo ali anekdoto iz vašega duhovniškega življenja, ki vas je najbolj navdihnila ali pustila močan vtis?

Zanimivih izkušenj je kar veliko. Še zlasti na potovanjih, ko se srečujem z najrazličnejšimi ljudmi in sopotniki. Običajno nikoli ne povem na začetku, kaj sem po poklicu (ljudje imamo/-jo namreč zelo stereotipne predstave o duhovniku, kaj počne in kako izgleda), tako da je presenečenje po nekaj dneh skupnega potovanja običajno kar veliko, še zlasti, ko jih povabim, da bi skupno obhajali sveto mašo na krajih, kjer to ni običajno.

Zorko Bajc v Avstraliji. FOTO: Osebni arhiv

Katere so bile najtežje odločitve, ki ste jih sprejeli v svojem duhovniškem življenju?

Življenje je vedno pestro in nepredvidljivo. Marsikdaj si želimo, da bi ga imeli pod kontrolo, pa vidimo, da ni vse v naših rokah … Je pa tudi res, da ko se enkrat za nekaj odločimo, so nadaljnje odločitve lažje in si včasih sledijo kot domine in te peljejo v pravo smer, če se le znaš prepustiti Božji volji. Velikokrat mi stvari niso bile jasne in sem se spraševal, zakaj mora tako biti (drugače kot sem v tistem trenutku sam želel). Ko gledam nazaj z malce distance, vidim, da je vsaka težava, na katero sem naletel, imela svoj smisel.

Ob prazniku sv. Jurija. FOTO: Osebni arhiv 

Zagotovo je bila ena težjih odločitev tik pred posvetitvijo v zavedanju, da duhovništvo ni samo eden izmed mnogih poklicev, ampak da je poslanstvo, ki zahteva tudi svojstven način življenja. In ne veš, ali si tega sposoben …

Življenjepis o sv. Izidorju pravi: »Vsa njegova opravila so bila služba Bogu.« Kako bi lahko vsakdanja opravila in delo vsakega vernika postala oblika služenja Bogu?

Zelo preprosto. Če nekdo opravlja svoje delo, poklic, poslanstvo … z vso iskrenostjo in hkrati tudi s ponižnostjo v zavedanju lastnih pomanjkljivosti, je lahko vse, kar počne, od vsakdanjih preprostih stvari do izjemnih dosežkov na najrazličnejših področjih, služba Bogu ali Božja služba. Zato še zdaleč ni samo duhovništvo »Božja služba«.

Snemanje filma za Bollywood. FOTO: Osebni arhiv

Kakšno vlogo vidite v svetniku Izidorju kot zavetniku kmetov in kmečkega stanu v današnjem času, ko se kmetje soočajo s številnimi izzivi, kot so poplave, sušna obdobja in podnebne spremembe?

Vedno bolj vidimo, kako smo odvisni od narave. In vidimo, da smo se in se še precej mačehovsko obnašamo do nje. Kmetje so zagotovo prvi, ki čutijo vse spremembe, ki se dogajajo okrog nas.

FOTO: Osebni arhiv 

Po vzoru sv. Izidorja kmeta bi morali tudi sami veliko bolj spoštovati okolje, v katerem živimo, in se zavedati, da nismo gospodarji, ampak le najemniki stvarstva, v katerem živimo. Biti odgovorni do vsega, kar počnemo, z zavestjo, da nismo zadnji »uporabniki« Zemlje in da si lahko privoščimo vse v izkoriščanju možnosti, ki nam jih Zemlja nudi, ampak da smo odgovorni tudi do vseh rodov, ki bodo prišli za nami.

Legenda: Ko je sv. Izidor nekega jutra, tako kot po navadi, zjutraj klečal v cerkvi sv. Marije Magdalene, mu otroci pritečejo povedat, kako mu volk na travniku trga živino. Izidor ostane miren, dokonča molitev, ko pa kasneje pride na travnik, najde živino nepoškodovano, volka poleg pa raztrganega.

Katere nauke bi lahko potegnili iz te legende o zaupanju v Boga in ohranjanju miru ter vere v težkih situacijah?

Človek se mora neprestano zavedati, da ni vse v njegovih rokah. Da je Nekomu odgovoren. In da je vedno znova v odnosu do Njega. In predvsem, da ni sam. Vera v Boga tako daje človeku mirnost in gotovost, da tudi v brezizhodnih situacijah ne obupa, ampak zaupa v Božjo previdnost in ljubezen. Ali kot je dejal Jezus: »Vera lahko gore prestavlja.« Takšne vere nam manjka in tu nam je lahko sv. Izidor zgled in izziv, da bi se znali vedno znova opreti Božji prisotnosti v našem življenju.

Na Machu Picchuju leta 2009. FOTO: Osebni arhiv

Ali menite, da je v današnjem času še prostor za takšne čudeže?

Seveda je. Čudeži se niso dogajali samo nekoč. Še vedno jih je polno, le da jih po navadi ne znamo prepoznati in videti, ker smo preveč zaverovani sami vase. Življenje samo je en velik čudež in kot takega bi ga morali tudi živeti. Z zavedanjem, da ni nič samoumevno, ampak je vse dar, za katerega smo odgovorni, in dolžni iz njega narediti čim več lepega: zase in za druge.