Verjetno bi zapis o molitvi rožnega venca marsikdo začel z mislijo, da ga kot otrok ni molil rad. Tudi jaz. Zdel se mi je dolg in preveč monoton, da bi lahko bil zanimiv. Kot otrok sem tudi želela, da bi videla rezultat molitve, predvsem pa, da bi ga lahko videla takoj. Po drugi strani sem veliko časa preživela z babico, ki pa je stalno molila rožni venec. Spomnim se, kako je sedela v svojem naslanjaču, z enim očesom in ušesom spremljala dogajanje in pogovore okrog sebe, po drugi strani pa ves dan stalno premikala jagode rožnega venca. Če je bilo treba, je molitev prekinila in se z nami pogovarjala, vmes tudi kaj postorila, ves preostali čas pa je bolj ali manj molila.

Jaz sem prvič posegla po rožnem vencu, ko sem bila stara deset let. Bila sem doma z nekaj prijateljicami, starši so bili v službi. Takrat smo skakale s klopi in jaz sem skočila na kup vej tako nerodno, da se mi je ena zapičila v nogo. V resnici ni bilo kaj hujšega, toda ker se mi je ulilo veliko krvi in smo...