Kakšen je namen zakramenta svete spovedi in od kdaj je ta zakrament v Katoliški cerkvi?

Gospod Jezus Kristus je zdravnik naših duš in teles. On je odpustil grehe mrtvoudnemu: »Tvoji grehi so ti odpuščeni« in mu vrnil telesno zdravje kot vidni dokaz, da ima »Sin človekov na zemlji oblast odpuščati grehe« (Mr 2,10). Jezus sam je hotel in naročil, da njegova Cerkev v moči Svetega Duha nadaljuje njegovo delo ozdravljanja in odreševanja. Zakrament spovedi je torej postavil on sam. Kristusova Cerkev pa zakrament pokore in sprave, spovedi in odpuščanja podeljuje v njegovem imenu.

Prof. dr. Anton Štrukelj. FOTO: Tatjana Splichal

Kdaj je Jezus postavil ta zakrament?

Vstali Zveličar je na križu dosegel odpuščanje vseh grehov ljudi. Na veliko noč je rekel svojim učencem: »Mir vam bodi. Prejmite Svetega Duha. Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni…« (Jn 20,22s). Vstali je dovršitev človeškosti. Besede, kretnje in dejanja so polni nežnosti, ki prebuja zaupanje. Kaj je prisrčnejše kot besede, ki jih izmenja z Marijo Magdaleno ob odprem grobu, kaj očarljivejše kot pogovor na poti v Emavs, ki doseže vrhunec v razdelitvi kruha? Kaj je hkrati tako domače in tako zadržano kot zajtrk ob jezeru? Najčudovitejše pa je morda to, da Jezus, ko se prikaže učencem, ki so ga zatajili in sramotno pobegnili, sploh ne izreče svojega lastnega odpuščanja. To kar obide in jim kot sad svojega križa izroči pravico, da v Cerkvi odpuščajo grehe: »Katerim grehe odpustite …« Jezus, ki je na križu zaslužil odpuščanje vseh grehov, nam je podaril zakrament spovedi kot svoj velikonočni dar.

Jezus, ki je na križu zaslužil odpuščanje vseh grehov, nam je podaril zakrament spovedi kot svoj velikonočni dar.

Od kdaj je v Katoliški cerkvi individualna spoved?

Iz evangeljskih poročil vidimo, da je Jezus vedno »spovedoval osebno«, individualno ali posamezno. Jezus je vedno poklical vsakega človeka osebno, po imenu. Ni kolektiva. Nobene skupne odveze ni. Vsak mora sam stopiti v svetlobo. (Tudi pri zdravniku ali zobozdravniku ni »splošne« obravnave: vsak mora osebno pristopiti). To čisto jasno vidimo v evangelijih. Jezus obravnava greh vedno osebno, na primer v pogovoru s Samarijanko ob Jakobovem vodnjaku.

Cerkev je od vsega začetka dalje skušala posnemati Jezusovo ravnanje, in sicer izrečno z ozirom na njegovo naročilo, naj presoja duhove in z njegovim pooblastilom odpušča grehe ali jih (začasno) zadrži. Seveda »osebna« spoved ni »zasebna«. Spokornik se vedno spravi tudi z občestvom, s Cerkvijo. Sprava s Cerkvijo je neločljiva od sprave z Bogom.

Kakšen je nenadomestljivi dar spovedi?

Adrienne von Speyr je zapisala: »Spoved je neizčrpen zakrament, ki ima veliko več strani, kakor slutimo. Vse življenje ni dovolj, da bi ga razumeli.« Novost njenega pojmovanja spovedi, ki je dovršeno predstavljena v njeni knjigi z naslovom »Spoved«, je trinitarična in zlasti kristološka utemeljitev. Kristusov križ je pravzor spovedi. Kristus je na križu dosegel odpuščanje vseh grehov, opravil je spoved za ves svet. Na veliko noč je svoji Cerkvi podaril sveto spoved kot dar svojega križa, pokopa in vstajenja. Krščansko-zakramentalna spoved je zato v strogem pomenu hoja za Kristusom.

Kristusov križ je pravzor spovedi.

Kako lepa je njena zahvala po spovedi: »Gospod, zahvaljujemo se ti, da si nam podaril spoved, da si s svojim umiranjem odvzel vse naše grehe … Ti očiščuješ, ti ozdravljaš, ti ustvarjaš v nas in skupaj z nami novo stvar. Vse to vršiš v moči svojega križa. Na veliki petek si pretrpel ta križ in dal, da mu je kljub naši polomiji na osnovi tvojega vstajenja sledilo toliko praznikov odrešenja. Odveza, ki nam jo daješ, je popolna: ti nam z Očetom v vajinem Svetem Duhu, v vajini večni troedini čistosti znova podarjaš novo čistost … Tako sije spoved v naš vsakdanjik, tako učinkuje odveza. Spoved sije in poraja veselje, katerega izvir je bil v tvojem križu … Zato se zahvaljujemo Očetu, ki ti je dovolil, da si zaradi nas postal človek; zahvaljujemo se vajinemu Svetemu Duhu, ki si nenehno prizadeva, da bi v našem življenju uveljavljal tvoje poslanstvo.«

Ali je spoved vedno povezana z obhajilom? Včasih po župnijah vidimo, da gremo pri sveti maši skoraj vsi verniki k obhajilu. Kako pogosto pa naj bi šli k sveti spovedi oziroma kdaj?

Zopet bi morali odkriti zdravilni pomen spovedi. Brez svatovskega oblačila posvečujoče milosti ne bi smeli prejeti svetega obhajila. Apostol Pavel v Prvem pismu Korinčanom naroča, naj »vsak sebe presodi in tako jé od kruha in pije iz keliha«, da mu prejem evharistije ne bo v obsodbo. Kdaj je spoved nujno potrebna? Katekizem Katoliške cerkve odgovarja: »Kdor se zaveda kakega velikega greha, mora prejeti zakrament sprave, preden pristopi k obhajilu.«

Zopet bi morali odkriti zdravilni pomen spovedi.

Papež sv. Janez Pavel II. že v svoji prvi okrožnici »Človekov Odrešenik« pravi, da sta evharistija in pokora »v nekem smislu dve po notranje povezani razsežnosti pristnega življenja v duhu evangelija, resnično krščanskega življenja ... Če v duši ni stalno te pripravljenosti na spreobrnjenje in se v njej ne obnavlja, tedaj prejem evharistije izgubi svojo polno odrešenjsko-zveličavno učinkovitost.« Oba zakramenta, evharistija in pokora, sta za pravo krščansko življenje in napredovanje v svetosti neobhodno potrebna: pokora vodi k evharistiji in evharistija vodi k pokori. Vedno moramo paziti, da ne bi prejemali sv. obhajila iz navade ali nevredno.

Celoten intervju je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Cerkev danes (04/2023).