Zaradi narave njegovega poklicnega dela, ki je razpeto med Novo Gorico, Prevaljami, Trebnjem, Turjakom in Celjem, trenutno živi v Ljubljani. Prosti čas in konce tedna rad preživlja z družino in s prijatelji. Dobro se znajde v kuhinji, kjer z veseljem preizkuša nove kuharske recepte, proste trenutke pa izkoristi za pohodništvo, fitnes in računalniške igre. Lepi spomini ga vežejo tudi na novomeške frančiškane.

Glasba ga sprva ni zanimala

V otroštvu se mu ni zdelo, da bi imel poseben smisel za glasbo, še posebej ne za ritem. V mali šoli ni bil sprejet v orffov instrumentarij, ker ni opravil avdicije, saj ni uspel ponoviti ritma. Starša se profesionalno nista ukvarjala z glasbo, sta ga pa že v osnovni šoli vpisala na ure klavirja, iz katerega je dokončal nižjo stopnjo. »Za petje po mutaciji glasu nisem imel dobrega posluha in sem se ga izogibal, kolikor je bilo le mogoče. V najstniških letih me glasba ni pretirano zanimala. Ob zaključku glasbene šole mi je učitelj podaril CD ploščo, ki je sploh nisem poslušal in sem jo le postavil na polico.«

Za študij dentalne medicine se je odločil povsem po naključju. V zadnjem letniku srednje šole si je ob padcu poškodoval zobe. »Spoznal sem zobozdravnika, ki je hitro in brez bolečin rešil mojo težavo. Med nama se je spletlo prijateljstvo in predstavil mi je svet vrhunskega zobozdravstva, kjer se prekrivajo medicina, ročne spretnosti in visoka tehnologija. Vpis na fakulteto je bil tako le še korak stran.«

Opera Krst pri Savici. FOTO: Janez Kotar

Od pevca do skladatelja

H glasbi se je vrnil po nekajletnem premoru, ko je ponavljal drugi letnik medicinske fakultete. V Novem mestu je takrat zaživela srednja glasbena šola, Konservatorij za glasbo Jurij Slatkonja. »Udeležil sem se avdicije za klavir, na koncu pa bil sprejet na program Glasbeni stavek. Na predmetniku sta bila poleg klavirja in teoretičnih predmetov tudi dirigiranje in zborovsko petje.« Postal je član zbora pevcev, ki so »brali note« in bili vokalno-tehnično izobraženi, »sam pa nisem bil sposoben niti ponoviti linije za klavirjem,« se spominja. Vpisal se je na ure petja, da bi lahko opravil kolokvije in tako ostal v zboru. Na urah petja pri Dejanu Herakoviću je hitro napredoval. »Na pevskih nastopih sem se dobro počutil in sem bolje nadziral tremo kot pri igranju instrumenta, zato sem petju posvečal vse več časa. Za pisanje opere pa sem se odločil na pobudo profesorja Aleš Makovca. Za zaključek srednje glasbene šole smo namreč pripravljali diplomski koncert in padla je ideja, da bi napisal kompozicijo za zbor, katerega član sem bil. Izbral sem si libreto Franceta Prešerna, uvod v Krst pri Savici, in zborovskemu partu dodal še solistično linijo. Dogovorila sva se, da razširim solistično zasedbo in uglasbim še drugi del Krsta.«

Pri pripravi in izvedbi komorne opere so imeli veliko srečo, da so se povabilu odzvali pravi ljudje, poudarja Kobe: »Vlogo vodje solistov in naslovno vlogo je prevzela Irena Yebuah Tiran, ki je zastavila svoje ime za povsem neznanega skladatelja in k izvedbi povabila svoje prijatelje. Opera je bila kljub porodnim krčem uspešno izvedena, odziv publike pa čudovit in razprodali smo več ponovitev v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu.« V naslednjih letih so sledile še premiere oper Pod svobodnim soncem in Lenora.

Tom Kobe v vlogi Hilbudija iz opere Pod svobodnim soncem. FOTO: Darja Štravs Tisu

»Naj postanem zobozdravnik ali glasbenik?«

Leta 2014 je diplomiral na medicinski fakulteti iz programa dentalna medicina in se zaposlil kot zobozdravnik v Zdravstvenem domu Novo mesto. »Na določeni točki sem moral sprejeti odločitev, ali si bom v življenju služil kruh z zobozdravstvom ali glasbo. Leta 2019 sem se nato vpisal na specializacijo iz parodontologije.« Lani je zaključil specializacijo v UKC Ljubljana in pridobil naziv specialist parodontolog. »K mojemu strokovnemu razvoju je veliko pripomogel mentor, prof. Gašperšič. Z dobrim zgledom mi je pokazal, da so odlike kirurga dobra tehnika, mehka roka in nežni prsti, ne pa mišice, predvsem pa me je naučil brati, dobro opazovati in prisluhniti pacientu. Še vedno sodelujeva na raziskovalnem področju, s sodelavci pa objavljamo znanstvene članke v strokovnih revijah.«

Nekaj minut tedensko namenim tudi treningu kirurških veščin, pri čemer definitivno pridejo prav ročne spretnosti, ki sem jih pridobil pri vadbi klavirja.

Poleg dela se udeležuje domačih in tujih izobraževanj in kongresov, tudi kot predavatelj oziroma aktivni udeleženec. »Vsak dan skušam prebrati vsaj en strokovni članek. Nekaj minut tedensko namenim tudi treningu kirurških veščin, pri čemer definitivno pridejo prav ročne spretnosti, ki sem jih pridobil pri vadbi klavirja.«

S hvaležnostjo pove, da sta ga na izobraževalni poti ves čas zvesto podpirala in mu pomagala starša ter verjela vanj, tudi ko ni šlo vse po načrtih. »Družina je moja najbolj zvesta publika in me iz prve vrste spremlja že od prvih glasbenih korakov.«

Glasba je njegova duša in prva mladostniška ljubezen

Svoj odnos z glasbo opisuje kot zelo kompleksen. Ko je ponavljal letnik na fakulteti, mu je glasba ponovno dala disciplino, voljo in vztrajnost, da je opravil izpite. »Je moja duša, moja motivacija in prva mladostniška ljubezen. Vsako leto me spomni na pot, za katero se nisem odločil in me opominja, da življenje hitro beži in da nam zmanjka časa za vse.«

Kljub temu se trudi, da ostaja v »glasbeni kondiciji«. Zjutraj, ko se vozi v službo, dela dihalne vaje in se upeva. Z veseljem sprejema manjše operne vloge v novih produkcijah in solo pevske točke na raznih prireditvah. »Trenutno pišem samospev, pripravljam pa še simfonično pesnitev za godalni orkester in komorno opero, za katero upam, da bo doživela krstno izvedbo na Dolenjskem. Na Novo mesto me veže veliko lepih spominov, saj je bila tu premierno izvedena večina mojih del, ki so bila zelo toplo sprejeta med občinstvom.«

Nastop Toma Kobeta v operi Lenora. FOTO: Anja Fabijan

Poleg opernih predstav v Kulturnem centru Janeza Trdine se mu je v spomin najbolj zapisalo sodelovanje s patri frančiškani. »Vedno so mi odstopili svoje prostore za koncerte, tudi za bolj »utrgane« projekte, kot je bil na primer koncert avtorske glasbe z naslovom Rada imam ananas z istoimenskim samospevom, ki je tudi moja najbolj izvajana skladba.«

Trenutno je njegova najljubša kompozicija Rahmaninov 2. koncert, ki ga posluša na tedenski ravni. Naključje je hotelo, da je bil ravno ta koncert na CD plošči, ki mu ga je podaril profesor ob zaključku osnovne glasbene šole. Je bilo res naključje?

Glasba je moja duša, moja motivacija in prva mladostniška ljubezen.

Dvakrat po Jakobovi poti

Po lanskem opravljenem specialističnem izpitu se je sam odpravil na slavno romarsko pot El Camino v Santiago de Compostela, iščoč odgovore in navdih za pomembne življenjske odločitve v življenju. Zaradi slabše fizične pripravljenosti je izbral krajšo pot iz Ferrola. Narava, ljudje, hrana, večeri v albergih, bogata zgodovina in nepopisna duhovna energija, s katero so prežete poti, so ga povsem prevzeli in obljubil si je, da to ne bo njegov zadnji El Camino. Že nekaj mesecev pozneje je, bogatejši za nekaj žuljev in novih spoznanj, ponovno stal pred baziliko sv. Jakoba, ki jo je dosegel iz Porta.