Sklop vprašanj je na omenjeni dikasterij sredi letošnjega julija v imenu Češke škofovske konference naslovil kardinal Dominik Duka, upokojeni nadškof Prage. Kot po navedbah spletnega portala Vatican News odgovarjajo pristojni, apostolska spodbuda papeža Frančiška Radost ljubezni odpira možnost pristopa k zakramentu svete spovedi in svetega obhajila, kadar v določenem primeru »obstajajo omejitve, ki zmanjšujejo odgovornost in krivdo«.

Preberite tudi: Je ločitev v Cerkvi še vedno tabu tema?

Upoštevati je treba, kot piše v dokumentu dikasterija, da gre za proces spremljanja, za katerega ni nujno, da se »zaključi z zakramenti, ampak je lahko usmerjen v druge oblike vključevanja v življenje Cerkve: večjo navzočnost v skupnosti, sodelovanje v molitvenih in drugih skupinah ali vključevanje v različne cerkvene dejavnosti«.

Jezusova pot: pot usmiljenja in vključevanja

Gre torej za pastoralno spremljanje kot uresničevanje »poti ljubezni« (via caritatis), ki je preprosto povabilo, naj sledimo »Jezusovi poti: poti usmiljenja in vključevanja«. Škofje pastoralnega območja Buenos Aires so septembra 2016 za svoje duhovnike pripravili razlago omenjene apostolske spodbude, v kateri so poudarili, da »ni primerno govoriti o 'dovoljenjih' za pristop k zakramentom, temveč o procesu razločevanja, ki ga spremlja pastir. Gre za 'osebno in pastoralno' razločevanje (AL 300)«.

Papež Frančišek ...  v določenih primerih, po ustreznem razločevanju, dovoljuje podelitev zakramenta sprave, tudi če nekdo ne uspe biti zvest zdržnosti, ki jo predlaga Cerkev.

Papež Frančišek je v pismu argentinskim škofom spomnil, da je apostolska spodbuda Radost ljubezni rezultat »dela in molitve celotne Cerkve, prek dveh sinod in papeža«. Dokument torej temelji na »učiteljstvu prejšnjih papežev, ki so že dopuščali možnost, da ločeni v novih zvezah pristopajo k evharistiji«, če se »zavežejo, da bodo živeli v popolni zdržnosti, to je, da se bodo vzdržali dejanj, lastnih zakoncem«, kot je predlagal Janez Pavel II. Ali pa da se »zavežeta, da bosta svojo zvezo živela … kot prijatelja«, kot je predlagal Benedikt XVI. Papež Frančišek ohranja »predlog popolne zdržnosti za civilno ločene in vnovič poročene v novi zvezi, vendar dopušča, da se lahko pojavijo težave pri njenem uresničevanju; zato v določenih primerih, po ustreznem razločevanju, dovoljuje podelitev zakramenta sprave, tudi če nekdo ne uspe biti zvest zdržnosti, ki jo predlaga Cerkev«.

Pomen spremljanja prizadetih na poti razločevanja

Po drugi strani dikasterij poudarja, da je apostolska spodbuda Radost ljubezni »dokument rednega papeškega učiteljstva, kateremu so vsi poklicani biti poslušni z razumom in voljo«. V njej je zapisano, da imajo duhovniki nalogo, da »spremljajo dotične osebe na poti razločevanja v skladu z naukom Cerkve in škofovimi smernicami«. V tem smislu je mogoče oziroma celo »zaželeno, da škof določi nekatera merila, ki lahko v skladu s cerkvenim naukom pomagajo duhovnikom pri spremljanju in razločevanju ločenih oseb, ki živijo v novi zvezi«.

Vsaka oseba je osebno poklicana, da se postavi pred Boga in mu razkrije svojo vest, s svojimi možnostmi in omejitvami.

Za spremljanje omenjenih oseb na poti razločevanja so pristojni vsi duhovniki: duhovnik je tisti, ki »sprejme osebo, ji pozorno prisluhne in ji pokaže materinsko obličje Cerkve; sprejme njen pravi namen in namero, da bo vse svoje življenje živela v luči evangelija in uresničevala krščansko ljubezen«. Vsaka oseba pa je seveda »osebno poklicana, da se postavi pred Boga in mu razkrije svojo vest, s svojimi možnostmi in omejitvami«. Ta vest, ki jo spremlja duhovnik in jo razsvetljujejo smernice Cerkve, »je poklicana, da se oblikuje, da bi lahko zadostno ocenila in presodila razločevanje glede možnosti pristopa k zakramentom«.

Tudi »v bolj zapletenih razmerah, v katerih ni mogoče ugotoviti ničnosti zakonske zveze«, je mogoč »proces razločevanja, ki spodbuja ali obnavlja osebno srečanje z Jezusom Kristusom tudi v zakramentih«. Ker gre za proces individualnega razločevanja, si morajo civilno ločeni in znova poročeni postaviti nekatera vprašanja, s katerimi lahko preverijo svojo odgovornost, in se vprašati, kako so se obnašali do »svojih otrok, ko se je zakonska zveza znašla v krizi; če so se poskusili spraviti; kakšen je položaj zapuščenega partnerja; kakšne posledice ima novo razmerje za druge družinske člane in skupnost vernikov«.