Ob desetletnici smrti beograjskega nadškofa prof. dr. Franca Perka (1929-2008) in 140. obletnici rojstva prof. dr. Franca Grivca (1878-1963) prireja Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani znanstveni posvet, ki bo potekal v torek, 20. februarja 2018, od 9.00 do 13.45 v veliki dvorani Teološke fakultete v Ljubljani (Poljanska cesta 4).

Prof. dr. Franc Grivec (1878-1963), doma iz Velikega Lipovca v župniji Ajdovec na Dolenjskem, je bil dolgoletni profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani. Spada med vodilne katoliške teologe nauka o Cerkvi (ekleziologije) in preučevalce vzhodnega bogoslovja v prvi polovici 20. stoletja. Že kot gimnazijec in nato bogoslovec se je živo zanimal za slovanske jezike in književnost. Po duhovniškem posvečenju (1902) je nadaljeval teološke študije v Innsbrucku in jih leta 1905 sklenil z doktorsko tezo o poskusih zedinjenja s katoliško Cerkvijo med vzhodnimi Slovani. Po prvi svetovni vojni je nekaj časa predaval v Zagrebu, po ustanovitvi Univerze v Ljubljani (1919) pa v Ljubljani. Bil je pobudnik in vodilni sodelavec znamenitih velehradskih kongresov (1907-1936), ki so imeli za cilj zbližanje med pravoslavno in katoliško Cerkvijo. Zgodaj se je zavzel za ciril-metodijsko idejo, ki bi jo lahko takole opisali: Slovani naj kot most povezujejo Vzhod in Zahod; slovanski katoliški teologi naj preučujejo vzhodno pravoslavno teologijo; sveta brata, ki sta delovala v 9. stoletju, pa sta apostola enakopravnosti vseh narodov in predstavnika ene, vesoljne Cerkve iz obdobja pred razkolom ter zavetnika cerkvene edinosti. Profesor Grivec je v ljubljanski škofiji dolgo časa vodil zedinitveno bratovščino Apostolstvo sv. Cirila in Metoda. Leta 1927 je ustanovil revijo te bratovščine Kraljestvo božje, vanjo veliko pisal in jo nekaj let tudi sam urejeval.

Leta 1924 je Grivec napisal obsežno delo Cerkev (2. izdaja je izšla 1943), ki je prvi slovenski učbenik nauka o Cerkvi. Obsežneje upošteva tudi pravoslavno pojmovanje Cerkve. Leta 1927 je objavil prvo delo o sv. Cirilu in Metodu. V letih pred 2. svetovno vojno je vse bolj postavljal v ospredje ciril-metodijska vprašanja: življenje, delo in nauk svetih bratov, bizantinološka in slavistična vprašanja. Leta 1938 je izšla njegova obširna knjiga Slovenski knez Kocelj. Dokazal je tesno zvezo naših najstarejših književnih spomenikov in naše zgodovine z delovanjem Cirila in Metoda. Spoznanja o njunem življenju in delu je leta 1963 strnil v delu Slovanska blagovestnika sv. Ciril in Metod 863 – 1963. Profesor Franc Grivec je umrl 26. junija 1963 v Ljubljani.
Vodilna misel njegovega teološkega snovanja je bila: Kristus živi in deluje v Cerkvi kot svojem skrivnostnem telesu, katerega glava je. Bil je navdušen delavec za edinost kristjanov, ki si jo je v skladu s tedanjim gledanjem predstavljal kot vrnitev drugih kristjanov pod okrilje katoliške Cerkve; poleg tega je bil plodovit teolog, slavist, zgodovinar in organizator. Na temelju skupne teološke dediščine, ki jo je odkrival v staroslovanskih virih, je skušal preraščati nasprotja med vzhodnim in zahodnim naukom o Cerkvi.

Prof. dr. Franc Perko (1929–2008) je v Enciklopediji Slovenije zabeležen kot teolog, nadškof in metropolit v Beogradu. Rojen je bil v Krki na Dolenjskem leta 1929. Duhovnik je postal 1953. Diplomiral je na Teološki fakulteti v Ljubljani (1961), kjer je nadaljeval podiplomski študij pri prof. Francu Grivcu in ga dokončal z disertacijo Filozofija in teologija sv. Cirila in Metoda (1963). Z njo je dopolnil in nadgradil šestdesetletno prizadevanje svojega mentorja pri osvetljevanju ciril-metodijske misli. V prvem delu obravnava Konstantinovo (Cirilovo) filozofijo, v drugem pa teološki nauk obeh bratov, predvsem njuna stališča glede cerkvene edinosti in nauka o izhajanju Svetega Duha.

Profesor Perko je poleg tega napisal še ok. petnajst tehtnih razprav o življenju in delovanju svetih bratov. Ob povišanju ljubljanske škofije v nadškofijo (1961) in v metropolijo (1968) je poudaril, da je slovenska cerkvena samostojnost dragocena dediščina nekdanje Metodove metropolije s sedežem v Sirmiju (današnji Sremski Mitrovici), h kateri so spadale tudi vzhodne slovenske dežele pod knezom Kocljem.

Na Vzhodnem inštitutu v Rimu je Perko napravil magisterij iz vzhodnega bogoslovja (1968). V Ljubljani je v letih od 1963 do 1986 predaval nauk o Cerkvi, teologijo nekatoliških Cerkva in teologijo dialoga ter postal leta 1976 izredni profesor. Več let je bil član Mednarodne katoliško-pravoslavne komisije za dialog in Mednarodne teološke komisije pri rimski Kongregaciji za nauk vere. Veliko je deloval in se pisno udejstvoval na področju ekumenskega zbližanja med cerkvami v bivši Jugoslaviji. Pisal je o vprašanjih nauka o Cerkvi, ekumenizma ter odnosov med Cerkvijo in družbo.

Po upokojitvi beograjskega nadškofa Alojzija Turka (1986) je papež Janez Pavel II. profesorja Perka imenoval za beograjskega nadškofa metropolita. Kot malokdo je poznal ozadje napetosti, ki so prešle v vojno na tleh nekdanje Jugoslavije. Na cerkvenem področju je veliko prispeval k umiritvi in obnovitvi dialoga med katoličani in pravoslavnimi. Bil je vztrajen zagovornik miru in sprave, velik domoljub in nasprotnik nacionalizma. V pogovorih z diplomati je bil zagovornik samostojne Slovenije in procesa osamosvajanja. Njegovo škofovsko geslo je bilo: »Zedinjeni v Duhu«. Leta 2001 se je upokojil in se vrnil v Slovenijo, kjer je leta 2008 dokončal svoje zemeljsko potovanje.