V zadnjih letih so bili v javnem prostoru zelo odmevni predstavniki t. i. “novega ateizma”, ki skušajo, zapisano poenostavljeno, znanost vzpostaviti kot edino pot do resnice in jo tako postaviti v izrazito nasprotje z verovanjem. Znanstvena metodologija naj bi spodnesla vsakršne religiozne temelje in tako zmanjšala ali celo izničila vpliv religije na družbo. Med predstavniki “novega ateizma”, ki so jim svetovni mediji ponudili odmevno “resonančno škatlo”, so denimo britanski biolog Richard Dawkins, angleško-ameriški pisec in novinar Christopher Hitchens, filozof Peter Singer, v zadnjih letih pa zlasti fizik Stephen Hawking, ki je pred tremi leti s knjigo Veliki načrt postavil tezo, da je vesolje na podlagi zakonov, kot je gravitacijski, ustvarja samo iz nič. Nikakršne potrebe po kakšnem koli bogu, ki bi zaponjeval vrzeli človeškega neznanja torej ni več – znanost je oziroma še bo razjasnila vse.

Pojav “novega ateizma”, ki se predstavlja kot nosilec edino veljavne in objektivne znanstvene misli, pa ni ostal brez odmeva. V živahno razpravo z njegovimi najvidnejšimi predstavniki je med drugimi vstopil John Lennox, profesor matematike z Univerze v Oxfordu, ki se posveča tudi filozofiji znanosti in še posebno analizi razmerja med znanostjo in krščanskim verovanjem, o čemer smo pisali tudi v Družini.

V torek, 29. oktobra, je bil osrednji gost dveh prireditev v Ljubljani: okrogle mize na Fakulteti za družbene vede z naslovom Ali sodobna znanost vodi k bogu?, ki so jo organizirali društva Nasprotna hemisfera, ZVEŠ in Apokalipsa, ter predavateljskega večera v Cankarjevem domu, kjer je prof. Lennox pred množico – predvsem mladih – poslušalcev v izhodišče postavil vprašanje, ali je nedavna eksperimentalna potrditev Higgsovega bozona (tako imenovanega »božjega delca«) v Cernovem trkalniku bogu (namenoma ga pišemo z malo) odvzela še nekaj relevantnosti.

V predavanju pod naslovom Higgsov bozon – bog vrzeli? je severnoirski znanstvenik duhovito vstopil v dialog zlasti z odmevnimi stališči Stephena Hawkinga, ki je denimo razglasil smrt filozofije, češ da ni sledila sodobnemu napredku znanosti, zlasti fizike, zato so zdaj znanstveniki tisti, ki so postali nosilci bakle na poti k spoznanju. Prof. Lennox je kritičen do takšnega scientizma, torej prepričanja, da je znanost edina pot k resnici, saj to prepričanje “pade” že pri iskanju na osnovna otroška vprašanja, kot so: Kako se je vse začelo? Zakaj smo tukaj? Kakšen je smisel življenja?

Dilem, ki jo postavlja “novi ateizem”, in se kaže v izključujoči izbiri med znanostjo in Bogom, je po Lennoxovem prepričanju zgrešena, in to predvsem zato, ker “operira” s povsem napačno predstavo o Bogu. Vidi ga kot nekakšnega “boga vrzeli”, kot nekakšno bitje torej, ki naj bi pojasnjevalo nekaj, česar znanost še ni pojasnila. Ko pa to pojasnilo znanost vzpostavi, naj bi potreba po bogu, ki bi zapolnjeval to vrzel, sama od sebe odpadla. To naj bi se zgodilo tudi ob “odkritju” Higgsovega bozona. A Lennoxov pogled na to je drugačen in ga je v eni izmed duhovitih polemik v britanskem tisku povzel v izjavi, ki jo je ponovil tudi v Cankarjevem domu: “Kaj lahko rečemo glede Higgsovega bozona? Preprosto to: Bog ga je ustvaril, Higgs ga je predvidel in Cern ga je odkril. Upravičeno izkazujemo priznanje zadnjima dvema – kaj pa je s prvim?”

Lennox v razmerju med vero in znanostjo ne vidi konflikta; njemu kot kritjanu čar znanstvenih zakonov vero v osebnega Boga Stvarnika celo krepi – bolj ko razume znanost, bolj verjame v Boga, saj se čudi širini, pretanjenosti in skladnosti njegovega stvarstva. Ne nazadnje: saj je bila prav vera, da je vesolje ustvarjeno po racionalnem načrtu, motor, ki je znanost sploh pognal. Lennoxu tako ne le njegovo krščanstvo, temveč tudi njegova znanost pravi: “V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.”

Foto: Bogomir Štefanič