Slatkonjeva glasbena in cerkvena kariera

Čeprav ne vemo, kje in kdaj je Slatkonja prejel redove posvečenja in postal duhovnik, ostaja dejstvo, da se je njegova kariera glasbenika na dunajskem dvoru prepletala z njegovim vzpenjanjem v cerkveni hierarhiji. Leta 1495 je prvič izpričan kot dvorni kaplan in kantor na Dunaju ter kanonik stolnega kapitlja v Ljubljani. Služba kantorja, tj. pevca pri vladarju – ta je bil sam glasbeno izobražen –, kaže, da je Slatkonja pel »nedvomno dobro, lepo in natančno« (M. Kokole). Da je kralj Maksimilijan v Slatkonji videl tudi osebo s primernimi organizacijskimi sposobnostmi, ki bo uresničila njegovo željo po lastni glasbeni kapeli, potrjuje vladarjevo posredovanje v Slatkonjevo korist pri ljubljanskem stolnem kapitlju. Obetavnemu kantorju, s katerim je imel velike načrte, je želel na takšen način zagotoviti ustrezne dohodke, saj je bila kantorjeva plača premajhna. 

Ustanovitev dvorne kapele je Maksimilijan Slatkonji uradno zaupal z listinama 7. in 20. julija 1498, ko ga je imenoval za »vodjo pevcev«. Člani kapele, ki so jo na začetku poleg Slatkonje sestavljali dva basista in šest »pevcev sopranistov«, naj bi peli po burgundskem zgledu, nad katerim se je Maksimilijan navdušil po zaslugi svoje prve žene, vojvodinje Marije Burgundske. Dečke so v kapelo rekrutirali iz različnih krajev, tudi iz tako imenovanih Nizozemskih dežel in s slovenskega ozemlja, posebej iz Kranjske. Med njimi so bili poznejši deželni komtur nemškega viteškega reda Erazem pl. Thurn s Križa, brat dolgoletnega dunajskega predavatelja Janeza Primož Juras, ki je štipendistom Brikcijeve štipendije zapustil, denimo, knjigo Epistolae humanista Francesca Filelfa, in Peter Seebach, v letih od 1558 oziroma 1560 do 1568 ljubljanski škof. Sočasno s številom članov dunajske dvorne kapele pa je raslo tudi število cerkvenih beneficijev, s katerimi je Maksimilijan nagrajeval marljivega organizatorja in skladatelja Slatkonjo.

Da je kralj Maksimilijan v Slatkonji videl tudi osebo s primernimi organizacijskimi sposobnostmi, ki bo uresničila njegovo željo po lastni glasbeni kapeli, potrjuje vladarjevo posredovanje v Slatkonjevo korist pri ljubljanskem stolnem kapitlju. 

V manj kot letu dni po vzpostavitvi dvorne kapele je Slatkonja leta 1499 zasedel mesto stolnega prošta v Ljubljani in mesto prošta kolegiatnega kapitlja v Novem mestu. Hkrati z ljubljansko proštijo mu je na Gorenjskem pripadla proštiji vtelešena (inkorporirana) župnija Radovljica, na Dolenjskem pa mu je bila kot nasledniku prvega novomeškega prošta Jakoba pl. Auersperga podeljena župnija Šentrupert. V prvih dveh desetletjih 16. stoletja se med župnijami, v katerih je bil (formalno) župnik, navajajo še Dobrnič, Žužemberk, Stari trg pri Ložu in Moravče. Nekaj časa je bil v njegovih rokah beneficij pri oltarju sv. Jurija v ljubljanski stolnici, krajši čas pa tudi beneficij sv. Štefana na Lurnskem polju pri Požarnici (Pussarnitz) na Koroškem. Preden je leta 1513 sedel na sedež resda mlade in majhne škofije na Dunaju, ustanovljene leta 1469, je že več let vodil manjšo škofijo v Pičnu (Pićan) v današnji hrvaški, takrat pa kranjski Istri. 

Ob kanonični potrditvi za dunajskega škofa je papež Leon X. Slatkonji dovolil obdržati moravško župnijo, ljubljanski beneficij sv. Jurija in obe proštiji, ljubljansko in novomeško. Dolžnosti, povezane z navedenimi beneficiji, so opravljali njegovi namestniki. Medtem je Slatkonja v dunajski glasbeni kapeli napredoval od kapelnika (1501) do višjega ali glavnega kapelnika (1513). Če je do imenovanja za dunajskega škofa kot vodja kapele skupaj z varovanci spremljal vladarja na državniških poteh po Svetem rimskem cesarstvu, se je po tem ustalil na Dunaju. Njegov kancler je postal sošolec in sodelavec ljubljanskega škofa Krištofa Ravbarja Avguštin Prygl Tyfernus iz Laškega, zbiralec rimskih napisov in arhitekt, ki je na Dunaju bedel tudi nad prezidavo Slatkonjevega škofijskega dvorca.

Zadnja leta Slatkonjevega življenja in vezi z domovino

V habsburški prestolnici je Slatkonja doživel tako prijetne kot neprijetne dogodke, med temi na primer nemire v mestu po Maksimilijanovi smrti v začetku leta 1519 in pojave zgodnjega, a ognjevitega protestantizma. Vidni izraz hitrega širjenja »nove vere« je bila pridiga gorečega protestanta Pavla Speratusa v stolni cerkvi sv. Štefana 6. januarja 1522. Slatkonja, ki je umrl manj kot štiri mesece po tej odmevni pridigi, 26. aprila 1522, je v večnost odšel kot katoličan. Njegovo katoliško-marijansko pobožnost izpričuje, denimo, njegova ustanova za večerno petje antifone »Salve Regina« v dunajski stolnici. 

Marija je ob Slatkonjevem zavetniku sv. Juriju krasila tudi štiri ročno tkane stenske preproge s Flamskega, ki jih navaja ohranjeni izpis iz njegovega zapuščinskega inventarja. Med nabožnimi predmeti izpis omenja sedem rožnih vencev. Trije so bili narejeni iz kalcedona – od teh je bil eden obložen s srebrom –, trije so bili koralni, en pa ahatni.

Čeprav je Slatkonja velik del življenja preživel na Dunaju, je ves čas ohranjal stike z rojstno deželo in rojaki. Zelo blizu mu je moral biti dekan ljubljanskega kapitlja Nikolaj Poden, ki si ga je izbral za generalnega vikarja pičenske škofije. Slatkonjo je nato Poden določil za izvršitelja svoje oporoke. V okviru novega beneficija, predvidenega s Podnovo oporoko, naj bi učenci ljubljanske stolne šole ustanovne maše in rekvijeme bogatili s kakovostnim petjem. Spomladi 1516 srečamo Slatkonjo v Ljubljani, ko s soglasjem pristojnega ljubljanskega škofa Krištofa Ravbarja podeli odpustke kapeli vseh svetnikov. Ta je po izgonu Judov iz mesta (1515) zamenjala ljubljansko sinagogo. 

Vez med Slatkonjevima prvo in zadnjo svetno domovino sicer na lep način zrcali neobrzdan in neosedlan zlat konj, ki krasi Slatkonjev dunajski škofovski grb in od leta 2006 tudi grb škofije Novo mesto. S Slatkonjevim imenom se danes ponaša Konservatorij za glasbo pri novomeškem Zavodu Friderik Irenej Baraga, njegovo ime pa nosi še nagrada za novo liturgično glasbo, ki jo od leta 2000 podeljuje Dunajska nadškofija.

Članek si lahko v celoti preberete v 35. številki magazina SLO.