Smo v mesecu maju, ko se vse razcveta in pri liturgiji pojemo: »Življenje novo se budi!« A smrt je letos že tolikokrat pokazala svoje želo, da se ne morem otresti misli na končnost.

Najbrž vsak izmed nas v življenju pride do točke, ko ugotovi – zelo osebno, globoko in boleče, da dejansko ni druge smeri, kot naprej – do groba. Tudi če bi to jasno začrtano pot napravila kar se da ovinkasto, se na njej ne morem obrniti in ničesar vrniti. Panta rei. Čas teče.

Ko so otroci »uradno« vstopili v najstništvo, sem naletela na zelo dobro knjigo o tem, kako se starši soočamo s tem obdobjem otrokovega odraščanja. Knjiga ne govori o vzgoji, ne govori o načinih pogovora, ki so nam na razpolago. Pač pa zelo brez dlake na jeziku razgalja vso paleto čustev, ki nas bo ob tem zelo verjetno zajela. Od nevoščljivosti, ker so se otroci šele začeli vzpenjati proti zenitu, medtem ko mi že čutimo, da nam pojenjajo moči in življenjski sokovi, do obžalovanja, kaj vse smo zamudili v svojem o...