»Ob misli na velikonočne praznike me kar stisne pri srcu. Toliko dela imamo s temi prazniki! Treba je speči potico, narediti pirhe, pripraviti hrano za žegen, pospraviti stanovanje, oprati zavese, pomiti okna, ob vsem tem pa moramo biti še vsak večer v cerkvi!« mi je nekoč potožila neka mama. Ko sem jo previdno pobarala, ali je mogoče katerega od običajev izpustiti in si olajšati priprave, me je samo nejeverno pogledala.

Vsi vemo, kako zelo nas zaznamujejo vzorci in navade iz otroštva. Če so te navade povezane s prazniki, so za nas na poseben način celo svete. Zdi se nam skoraj greh, da bi kaj spreminjali.

Jaz sem prva leta zakona skušala prenesti v svojo družino čim več navad iz matične družine. In mož prav tako. Lahko si mislite, da so najina pričakovanja hitro »treščila«. Kar nekaj usklajevanja in prilagajanja je bilo potrebno, da sva med »mojimi« in »tvojimi« tradicijo našla srednjo pot. Najino tradicijami. Ta se je skozi leta, s prihajanjem in odraščanjem ot...