Nadaljevanje iz: Zmago Jelinčič in Udba [2]

Da so državne ustanove, med njimi sodišče, ki mu ustava nalaga samostojnost in neodvisnost od politike, ščitile Zmaga Jelinčiča, se je kazalo na vsakem koraku. Proti njemu je bila vložena vrsta ovadb, od tega so se nekatere razvile celo do sodne obravnave, vendar so vedno našli kakšne »razloge«, da sodišče ni zadostilo pravici. Tako smo lahko 26. junija 2003 na Okrožnem sodišču v Ljubljani gledali še eno burko, ko je Jelinčič sicer prišel na razpisano prvo glavno obravnavo, vendar je bilo očitno, da je prišel le zato, ker je vedel, da se ne bo zgodilo nič in da lahko pred sodiščem in javnostjo naredi vtis, da spoštuje pravno državo. Njegov odvetnik na obravnavo namreč ni prišel, ker naj bi zbolel. V to so lahko verjeli le Jelinčičevi volivci in naše sodstvo. Obravnavo so preložili na september ...

Jelinčičeva golazen, ki bi jo bilo treba počistiti

Tokrat je bil Jelinčič pred sodiščem zaradi svojih grozilnih besed, ki jih je izrekel 24. novembra 1997 v Medvodah v knjižnici na javni kulturni prireditvi Ostrovrharjevi dnevi (ki so jih levičarji poimenovali po partizanskem zločincu). To je bil čas pred predsedniškimi volitvami, na katerih je kandidiral tudi Jože Bernik. Jelinčič je takrat dejal, da so Bernikovi volivci »golazen, ki bi jo bilo treba počistiti že leta 1945«.

Proti Jelinčiču sta tožbo vložili skupina državljanov in podmladek socialdemokratske stranke. V ovadbi so mu očitali zbujanje narodnostnega, rasnega in verskega sovraštva, razdora ali nestrpnosti oziroma združevanje in ščuvanje h genocidu. Tožilstvo je, ko je zadevo preučilo, »ugotovilo«, da gre le za sum kaznivega dejanja nasilništva, ki ga ureja 299. člen KZ, ki v prvem odstavku določa, da se tisti, ki »drugega hudo žali, z njim grdo ravna, mu dela nasilje ali ogroža njegovo varnost in s tem v javnosti povzroči ogroženost, zgražanje ali prestrašenost, kaznuje z zaporom do dveh let«.

Postkomunistično sodstvo je dajalo potuho genocidnemu »jeziku«

Škandalozno je že to, da je od vložitve obtožnega predloga poteklo že več kot pet let in da je torej Bizjakovo sodstvo – skupaj s podeljevanjem imunitete v državnem zboru seveda – pet let ščitilo velikega »politika« postkomunističnih udbovskih projektov. Ob vložitvi ovadbe v tem primeru je Jelinčič dejal: »Sile, ki si prizadevajo rehabilitirati kolaboracioniste, so zdaj udarile po tistih, ki branimo dediščino protifašističnega in protinacističnega boja. Tem silam dirigira Rimskokatoliška cerkev. Vsi vemo, da je med vojno Cerkev v Ljubljanski pokrajini podpirala kolaboracijo.« K temu lahko dodamo samo naslednje: slovenskega »kolaboracionizma« je bilo toliko, kolikor so se morali ljudje braniti pred morilskim pohodom komunistov in njihovih

Vojščakov – med njimi so bili tudi Jelinčičevi starši –, ki so izkoristili okupacijske razmere za morijo nad drugače mislečimi Slovenci. Na grbi imajo več kot 50.000 življenj Slovencev. In zagovorniki te najbolj zločinske organizacije v slovenski zgodovini so nam solili pamet.

Razni komunistični zločinci so si od leta 1941 naprej nenehno lastili izključno pravico do protifašizma. Vsak drug je bil deležen izničenja in diskvalifikacij. Jelinčič je ta skrajno nestrpni obrazec ponavljal. Ni pa ga bilo toliko v hlačah, da bi na sodišču zagovarjal svoje besede z »zdravim« odvetnikom. Tja si je upal samo v odsotnosti »bolnega«.

Danilo Riznar, Jelinčičev polbrat. FOTO: Primož Predalič

Potrebna sta (bila) pozornosti

Omenil sem Jelinčičevega polbrata Danila Riznarja v zvezi z ropom sakralnih predmetov iz cerkve sv. Mihaela v Erzelju sredi 70. let. Tega so 19. septembra 2001 obsodili na eno leto in osem mesecev zapora pogojno na štiri leta zaradi pomoči pri nedovoljenem prometu z orožjem in razstrelivom ter za promet z orožjem in razstrelivom. Za kaj je šlo? 16. aprila 1999 je na parkirišču diskoteke Lipa v Pirničah pod avtomobilom Rajka Hrvatiča eksplodiral nastavljeni eksploziv. Ko sta Hrvatič in njegova prijateljica sedla v avto, je neznanec prek mobilnega telefona aktiviral nastavljeni eksploziv. Ker je bil ta pritrjen na kovinski nosilec pod prednjim levim kolesom avtomobila, je eksplozija športno vozilo corvetta sicer uničila, vendar pa sta voznik in njegova sopotnica na srečo ostala živa, čeprav precej poškodovana po nogah. Eksplozija je namreč napravila manjši krater pod avtom, levo kolo pa je odtrgalo, tako da je odletelo prek parkirišča in ceste ter porušilo kozolec na nasprotni strani. Riznar so obtožili, da je prvemu obsojenemu izročil tri vžigalnike in mu svetoval pri izdelavi bombe oziroma količine eksploziva, ki naj bi ga pri tem uporabil.

Zakaj pravzaprav sploh omenjam Jelinčičevega polbrata? Predvsem zato, ker sta bila oba vredna, da smo bili nanju pozorni, in ker so nekateri drugi primeri, ki jih tu sploh ne omenjam, kazali, da sta sodelovala. Riznarjevo sodelovanje v vojni na Hrvaškem v prvi polovici 90. let in primer Maček sta še nepublicirani »zgodbi«.

Mimogrede, Zmago Jelinčič je Pošti Slovenije prodal svojo zbirko znamk. Šlo je za še eno zelo sumljivo potezo, saj mu je pošta zelo »velikodušno« odštela več kot sto milijonov takratnih tolarjev.

Odškodnina za rop v Narodnem muzeju

Zmago Jelinčič je na vladno komisijo za izvajanje zakona o popravi krivic, vodi jo je Janez Lukač, podal vlogo, da mu ta za obdobje, ko je bil v 70. letih v zaporu, prizna status nekdanjega političnega zapornika. S tem bi mu avtomatsko pripadla pravica do odmere pokojninske dobe v dvojnem štetju za obdobje od 6. 1. 1975 do 1. 3. 1977 in priznanje pravice do odškodnine za obdobje prestajanja kazni v istem obdobju. Pridobil bi si štiri leta in štiri mesece pokojninske dobe in lep kupček denarja. Lahko bi se upokojil in si privoščil oddih na Kubi.

Šokantno je bilo, da komisija, ki je imela sicer devet članov, med njimi državnega sekretarja z ministrstva za pravosodje Karla Erjavca, Jelinčičeve vloge ni takoj zavrnila, ampak se je o njej vnela razprava, celo na več sejah, pri čemer se je del komisije zavzemal, da Jelinčičevi vlogi ugodijo, drugi pa je temu nasprotoval. Na koncu je na seji 24. junija 2003 prevladal razum in z glasovanjem so Jelinčičevo vlogo skoraj soglasno zavrnili. »Skoraj soglasno« zato, ker predsednik komisije Janez Lukač ni bil za njeno zavrnitev. Napisal je celo pisno ločeno mnenje (Janez Lukač in Tit Turnšek sta bila člana SLS, tudi to je še nepublicirana »zgodba«).

Provokacija in diskreditacija – orodji komunistov

Zakaj je Zmago Jelinčič sploh poslal vlogo na komisijo, če pa je bil zaprt zaradi klasičnega kriminalnega dejanja? Izvedel sem, da je hotel s skrbno prirejenimi oziroma skrajno pomanjkljivimi dokumenti o svojem primeru komisijo zavesti. Zaslišali so tudi nekakšni priči, ki pa zadeve nista v ničemer razjasnili. Poleg tega članom komisije ni bila predložena sodba prve stopnje, iz katere bi lahko natančno videli, zakaj je bil Jelinčič zaprt. Ali je Jelinčič poskušal tudi pri komisiji doseči to, kar mu je uspelo (brez velikega naprezanja) pri novinarjih, ko jim je tvezil izmišljeno zgodbico o vzrokih za svojo zaporniško dobo? Velika verjetnost je, da gre samo še za eno iz niza provokacij, za katere je na slovenskem političnem prizorišču skrbel Jelinčič. Komisija je bila leto in pol prej pod velikim udarom zveze borcev in komunistične kontinuitete v vladi v osebi Mirka Bandlja, generalnega sekretarja vlade (o tem v Demokraciji 11. julija 2002). Politična akcija borcev in Bandlja se je kasneje umirila. Če komisije, ki popravlja krivice žrtvam komunističnega povojnega režima, niso mogli spodnesti takrat, se je zdaj pred njo s svojim bananinim olupkom znašel Jelinčič.

Naivnost in karierizem – pomoč komunistični kontinuiteti

Očitno so v spopad z Lukačevo komisijo poslali »borca«, ki je v zadnjih 14 letih »bojeval mnoge bitke« za udbovsko kontinuiteto. Če bi komisija ugodila Jelinčičevi vlogi, bi zagotovo hitro za tem nastal velik škandal. Komisija bi se osmešila ter diskreditirala in o njeni (ne)kompetentnosti ne bi bilo več nobenega dvoma. Vlada bi jo z lahkoto zamenjala. Pri tem smo se najbolj čudili, da člani komisije, predvsem pa njen predsednik Janez Lukač, niso videli, kakšno gnilo jajce jim je podstavil Jelinčič. Ko sem za ta scenarij povedali članu komisije, me je gledal s precejšnjo nejevero.

Žal moramo še enkrat, tako kot sem moral že mnogokrat, ugotoviti: naivnost ljudi je neizmerna. In prav to, naivnost in karierizem, je komunistična kontinuiteta spretno in z veliko lahkoto izkoriščala, da je tudi po uvedbi demokracije leta 1990 komunistično-udbovska naveza obdržala v rokah vse vzvode države in da danes obvladuje v Sloveniji praktično vse. Pri tem je pravzaprav najbolj osupljivo, da hoče pri tej svoji monopolni vlogi zatreti še zadnje drobce, ki niso povsem v njihovih rokah, čeprav ti nič ne ogrožajo njene total(itaristič)ne pozicije.

Ivo Žajdela, Škandal na komisiji, Zmago Jelinčič, Demokracija, 24. 7. 2003Konec v: Zmago Jelinčič in Udba [4]