Polbrata Zmago Jelinčič in Danilo Riznar. FOTO: Primož Predalič

Najprej, Slovenija oziroma njena postkomunistična »politika« ni sprejela evropske resolucije o obsodbah totalitarizmov, seveda tudi komunističnega. Komunističnega še posebej. To o slovenski politiki pove »vse«.

Drugič, komunisti so z nasiljem v letih od 1941 do 1990 Slovenijo uničili, v mnogih pogledih. Tudi v tem, da so komunisti Slovencem, predvsem starejši generaciji, z nepopisnim nasiljem vcepili strah v kosti. Mnogi o komunističnem nasilju težko govorijo, mnogi sploh ne, ker se bojijo.

In, Zmago Jelinčič s svojo biografijo in »političnim« delovanjem po demokratizaciji pooseblja pokvarjenost, nasilnost in bedo komunizma.

Cerkev sv. Mihaela nad Erzeljem z oknom na zakristiji (iz leta 1994, ko sem pri Erzeljcih zbiral podatke o kraji v cerkvi). FOTO: Ivo Žajdela

Jelinčičevska pamet in njegovi so leta 1945 »počistili« veliko golazni

24. novembra 1997 je bila v Medvodah v knjižnici javna kulturna prireditev Ostrovrharjevi dnevi. Bil je čas pred predsedniškimi volitvami, na katerih je kandidiral tudi Jože Bernik. Na tej kulturni prireditvi je Zmago Jelinčič dejal, da so Bernikovi volivci »golazen, ki bi jo bilo treba počistiti že leta 1945«.

To je eden glavnih razlogov, da sem napisal ta prispevek. Jelinčičevska pamet in njegovi so leta 1945 »počistili« veliko golazni. Še huje so delali med vojno, to je od leta 1941 do začetka maja 1945. Med vojno so Jelinčičevi komunisti umorili več kot 5.900 Slovencev civilistov. Tudi Jelinčičeva starša sta bila med tem največjim zločinskim početjem v slovenski zgodovini pripadnika komunističnih paravojaških morilskih združenj, po vojni pa Udbovca, njun sin »zmago« pa zavržni udbovski sodelavec še v času demokratizacije Slovenije.

Lokaciji obeh oropanih cerkva na Taboru nad Erzeljem, sv. Mihaela in sv. Lovrenca.

Sodeloval pri kraji dragocenih pištol v Narodnem muzeju

Zmago Jelinčič je leta 2003 na vladno komisijo za popravo krivic naslovil vlogo za odškodnino za tri leta in pol, ki jih je preživel v zaporu, ker je kradel v Narodnem muzeju. Komisija je bila tik pred tem, da mu ugodi in odmeri pravico do dvojnih let ter do odškodnine. To bi bil velik škandal.

Da bi laže razumeli, za kaj gre, si je dobro priklicati v spomin Jelinčičev historiat. Julija 1974 je Zmago Jelinčič sodeloval pri organizirani kraji treh dragocenih pištol in pribora iz 16. stoletja v Narodnem muzeju v Ljubljani. 11. junija 1975 so ga s še dvema sodelavcema obsodili na pet let in šest mesecev strogega zapora. Časnik Delo je takrat pod naslovom Kaznovani »pištolarji« dogodek podrobno opisal. Sled za ukradenim orožjem je izginila v Veliki Britaniji.

Cerkev sv. Mihaela nad Erzeljem (pogled s severa). FOTO: Ivo Žajdela

Jelinčič je v zaporu na Dobu odsedel tri leta in pol

Jelinčič je v zaporu na Dobu odsedel tri leta in pol. V prvi polovici 90. let je v več javnih intervjujih na vprašanje, zakaj je bil sredi sedemdesetih let zaprt, odgovarjal, da zaradi agitacije za neodvisno Slovenijo, ko je bil v vojski, na koncu pa da se mu je maščevala Udba.

23. aprila 1994 je v velikem intervjuju, ki mu ga je podarila Sobotna priloga Dela, celo izjavil: »Zvezna vojska je bila tedaj modra – vedela je, da je najbolje, če Slovenca 'obdelajo' Slovenci. Zadevo so poslali v Ljubljano, kjer jo je prevzela civilna Udba. Na zrežiranem procesu so me obsodili na tri leta in pol strogega zapora in toliko sem tudi odsedel. Morda so me spustili štirinajst dni prej. Med devetmesečno samico so me prihajali zasliševat številni ljudje – in rad bi videl junaka, ki bi jim v samici rekel: 'Tukaj sem pa jaz doma, marš ven!' Tako sem spoznal ogromno udbašev. In ko sem jih čez leta srečal in so me povabili na kavo, sem šel pač z njimi na kavo. To je vse.«

Ni znano, kdo je za besedami »to je vse«, izpustil besedico laž, ali novinar ali Jelinčič.

Cerkev sv. Mihaela nad Erzeljem. FOTO: Ivo Žajdela

Družina Jelinčič pod okriljem Udbe

Kdo je Zmago Jelinčič? Seveda tu ne morem opisati vseh »zanimivosti«, povezanih z njim, zato naj omenim le nekatere. Rodil se je leta 1948 v Mariboru. Oče Rado in mati Lea sta bila partizanska prvoborca, Rado celo član »borbenih grup« v Ljubljani leta 1941, ki so bile predhodnica Varnostno-obveščevalne službe OF, teroristične paravojaške organizacije komunistične partije. Tudi po vojni je bil pri Udbi, prav tako žena Lea. Zmago Jelinčič je torej odraščal pod skrbnim okriljem Udbe.

Cerkev sv. Mihaela nad Erzeljem (sv. Mihael že pri vhodu opozarja, kaj se zgodi s tatovi in goljufi). FOTO: Ivo Žajdela

Udba je »zamolčala« krajo pištol v Narodnem muzeju

Po osnovni šoli je obiskoval poljansko gimnazijo v Ljubljani, hkrati pa še srednjo baletno šolo. Študiral je farmacijo. Leta 1967 je bilo na domači zabavi s pištolo ustreljeno njegovo takratno dekle. Udbovska (spletna) evidenca med kaznivimi dejanji pri Zmagu Jelinčiču pokaže podatek, da je leta 1967 storil kaznivo dejanje po 137. členu Kazenskega zakonika, ki govori o uboju iz malomarnosti. Viri govore tudi o tem, da za to dejanje Jelinčič ni odgovarjal, ker naj bi bila pištola, s katero je bilo dekle ustreljeno, last njegovega očeta, Udba pa je bila takrat vsemogočna, tudi v policiji in sodstvu. V udbovski evidenci med kaznivimi dejanji, čeprav jih je za obdobje od 1966 do 1986 naštetih devet, ni navedenega sodelovanja pri ropu pištol iz Narodnega muzeja leta 1974, kar je zelo povedno.

Cerkev sv. Mihaela nad Erzeljem, kjer je sv. Mihael ujel roparja (z oknom na zakristiji). FOTO: Ivo Žajdela

Kradel devize Američanom?

Leta 1970 je Jelinčič odšel v vojsko, po prihodu iz nje pa se je honorarno zaposlil v Ameriškem kulturnem centru. Nekega dne so tam iz predala upravnice izginile devize. Te naj bi bil odnesel neznanec, ki je vlomil skozi straniščno okno. Dvajset let pozneje je pisatelj Peter Božič v Dnevnikovi sobotni prilogi zapisal, da so takrat sumili Jelinčiča, vendar ga niso prijavili. Kljub temu so mu dali odpoved.

Okno v zakristiji cerkve sv. Mihaela nad Erzeljem, kjer je sv. Mihael ujel roparja (fotografiral leta 1994). FOTO: Ivo Žajdela

Visel je zagozden skozi okenske železne križe na zakristiji

Ko je bil Jelinčič na prestaja­nju kazni na Dobu, je bila njegova družina vpletena v rop cerkvenih dragocenosti iz cerkve sv. Mihaela nad vasjo Erzelj nad Vipavsko dolino. Bilo je sredi junija 1976 pozno zvečer. Nekateri Erzeljci so že spali, ko so se z vrha Tabora, od cerkve sv. Mihaela, začeli razlegati srhljivi klici na pomoč. Vaščani, ne vedoč, kaj se dogaja, oboroženi z raznimi predmeti, so prišli do cerkve in imeli kaj videti. Skozi okence na zakristiji je visel skozi okenske železne križe zagozden moški. Prepoznali so mladega Jelinčiča, Zmagovega polbrata Danila Riznarja (priimek naj bi imel po mami, udbovska evidenca pa o njej govori, da se je pisala Rižnar). Pod njim v travi sta ležala dva svečnika in križ.

Portret sv. Mihaela na cerkvi sv. Mihaela v Erzelju pri Gočah. FOTO: Ivo Žajdela

Erzeljski sv. Mihael ga je ujel

Ljudje so pomodrovali, da ga je ujel sv. Mihael, zavetnik cerkve in tisti svetnik, ki se bojuje z zlom. Jelinčičevi so v Erzelju pred tem kupili zemljo in staro podrtijo, ki so jo začeli obnavljati v počitniško hišo. Po sramotnem dogodku jim je življenje v Erzelju postalo nevzdržno. Hišo so dolgo prodajali in jo prodali šele po nekaj letih.

Prav tako izropana cerkev sv. Lovrenca je povsem blizu cerkve sv. Mihaela nad Erzeljem. FOTO: Ivo Žajdela

Policija, ki je preiskala stanovanje Jelinčičevih v Ljubljani, je tam našla dve sliki s stranskih oltarjev manjše erzeljske cerkve sv. Lovrenca. Nekaj pred tem je kmet pod cerkvijo med košnjo naletel na tam ležeči kipec sv. Lovrenca in mu s koso odrezal roko. Cerkev sv. Lovrenca je od tistih časov skoraj povsem »izpraznjena«. Storilca so kakšno leto kasneje pred novogoriškim sodiščem obsodili na pogojno kazen.

Cerkev sv. Barbare na Ravniku nad Hotedršico (leta 1994, pred obnovo). FOTO: Ivo Žajdela

Jelinčičevo sovraštvo do Cerkve

Ali se je kdo kdaj vprašal, zakaj Zmago Jelinčič tako sovraži Cerkev? V začetku 70. let so si Jelinčičevi gradili hišo na Ravniku nad Hotedršico. Domačini so se spominjali, kako je nekega dne v tisti odročni predel s takrat še zelo ozko cesto pripeljal črn mercedes z dunajsko registracijo. Naslednje jutro avtomobila ni bilo več, v cerkvi pa je zevala boleča praznina na mestih, kjer je bilo prej nameščenih sedem zelo dragocenih kipcev, med njimi kip sv. Marjete. Ropar je v cerkev vdrl skozi okno pri oltarju, ki je bilo takrat še brez železnih križev, ven pa je odšel skozi vrata v zakristiji, ki so se dala odpreti z notranje strani. Še danes nas v cerkvi na Ravniku sedem praznih mest spominja na rop pred petdesetimi leti. Družina Jelinčič je kasneje novo hišo na Ravniku prodala. To hišo spremlja tudi zgodba o portalih hiš, ki so jih tam okoli med vojno požgali Italijani. Oče Rado je bil namreč takrat »specialist« za umetnine, saj je bil zaposlen v trgovini z umetniškimi deli, ki je bila v pritličju Slavije (Udbe).

Cerkev sv. Barbare na Ravniku nad Hotedršico (leta 2021, po obnovi). FOTO: Ivo Žajdela

Stranka nekomunistov

Najpomembnejše dejanje v politiki po letu 1990 je Zmago Jelinčič naredil leta 1992. Toda še pred tem je marca 1991 v Ljubljani ustanovil Slovensko nacionalno stranko. To naj bi bila stranka za tiste, kot je takrat razglašal, ki niso bili nikoli niti komunisti niti neslovenci. Razglašal je, da v SNS ne more stopiti nihče, ki je bil prej v ZKS in ZKJ, vendar pa predsedstvo lahko odloči drugače.

Na parlamentarnih volitvah 6. decembra 1992 je za Slovensko nacionalno stranko, ki jo je vodil, glasovalo kar 10 odstotkov volivcev. Čez slaba dva meseca je njegova stranka podprla vlado Janeza Drnovška. Od takrat so Sloveniji vladali nekdanji komunisti in od takrat je bila postkomunistična »levica« Jelinčiču neizmerno hvaležna. Novinarji niso nikoli globlje drezali v njegovo preteklost niti v njegovo vlogo, ki jo je opravljal za režim. Nasprotno, ves čas je bil deležen posebno ugodne medijske pozornosti.

Še danes nas v cerkvi sv. Barbare na Ravniku sedem praznih mest spominja na rop pred petdesetimi leti. FOTO: Ivo Žajdela

Desnici je ukradel deset odstotkov volilnih glasov

Kako to, da je Jelinčič takrat »desnici« ukradel neizmerno velikih in odločilnih deset odstotkov volilnih glasov? To, da se je pred tem prikazoval za trdega nacionalista in »desničarja«, je samo manjši del razlogov. Danes noče nihče več vedeti za »dogodek«, ki se je zgodil 27. avgusta 1992, čeprav je šlo za enega najpomembnejših dogodkov v slovenski politiki po letu 1990. Za tisti dan je imela Jelinčičeva SNS v Kočevju napovedan kongres stranke. Toda zgodaj zjutraj je policija aretirala tako imenovano Jelinčičevo skupino. Na ljubljanskem, celjskem, kranjskem in mariborskem območju so aretirali 18 predstavnikov območnih odborov SNS, in jih »osumili hudih kaznivih dejanj zoper splošno varnost«, šlo naj bi za posest orožja in razstrelilnih snovi. Dan po aretaciji je vplivni slovenski časnik zapisal, da še »ni očitno, kje natančno so 'teroristi' udarili«.

Nekaj ur po aretaciji je ministrstvo za notranje zadeve sklicalo tiskovno konferenco. Na njej je Mitja Klavora, pomočnik ministra za notranje zadeve (in kasnejši vodilni mož v operaciji Depala vas, s katero so stare sile odstavile obrambnega ministra Janeza Janšo), dejal, da je v akciji sodelovalo 120 policistov, kriminalistov in visovcev. Pred novinarji je nastopil celo namestnik ministra Bogo Brvar in dejal, da je šlo »za kriminalno združbo«.

Cerkev sv. Barbare na Ravniku nad Hotedršico, glavni oltar. FOTO: Ivo Žajdela

Komu služi država?

Zakaj je pravzaprav šlo in v kakšni igri so sodelovali najvišji državni organi? Šlo je za skrbno načrtovano in koordinirano akcijo, ki je jasno pokazala, da je Sloveniji tudi po letu 1990 vladala Udba oziroma kader iz starega komunističnega režima. Debakel, v katerem je sodelovalo 120 policistov, kriminalistov in visovcev, poveljevali pa so mu najvišji predstavniki teh služb, ni bil nikoli raziskan. Nihče ni sprožil niti pobude za to.

Jelinčiču in njegovi stranki so s to akcijo naredili veliko reklamo. Takrat se je začenjala predvolilna kampanja. S pomočjo te »akcije« je Jelinčičeva SNS čez tri mesece na parlamentarnih volitvah pomladnim strankam ukradla velikih in odločilnih deset odstotkov glasov in od takrat naprej so bile te v opoziciji, torej brez politične moči. Dan po aretaciji je tabloid Slovenske novice objavil članek z naslovom Uganka Jelinčič. V njem je pisec M. B. med drugim o Jelinčiču zapisal naslednje: »Prvič se je z njim resneje zapletlo 1970 v JLA, ko je vojaški tožilec ocenil, da je vzbujal narodnostno, rasno in versko sovraštvo. Za to suho formulacijo so stale Jelinčičeve besede o ločitvi Slovenije in Hrvaške od Jugoslavije, o Šiptarjih, ki da jih bo vse pobil, o tem, da bi prav prišla vojna med Hrvati in Srbi. Vojaški tožilec je od pregona sicer odstopil, vendar so Jelinčiča nekaj let kasneje za izgovorjeno kljub temu zaprli. Sedel je na Dobu, od treh let in pol je bil 9 mesecev v samici.«

Ivo Žajdela, Primer Jelinčič, Zmago Jelinčič, Demokracija, 10. 7. 2003Nadaljevanje v: Zmago Jelinčič in Udba [2]

Cerkev sv. Barbare na Ravniku nad Hotedršico. FOTO: Ivo Žajdela

1/16