Zmago v Malmöju je odnesla Švica, ki je po glasovih žirije zlahka opravila s konkurenco. A občinstvo se s komisijo ni strinjalo, saj je Švici prisodilo zgolj peto mesto, prvo pa Baby Lasagni s Hrvaške. V skupnem seštevku je bila naša južna soseda za končni uspeh prekratka za 45 točk. Zdi se, kot da je zaradi vojne v Ukrajini in Gazi evrovizijski tron morala zavzeti država, znana po svoji nevtralnosti, da ne bi tekmovanje (spet) dobilo političnega predznaka.

Avtor zapisa je Marko Mesojedec. FOTO: Vid Ponikvar/Sportida

Kaj je še zaznamovalo letošnji izbor? Z nekaterimi izjemami je bil vokal izvajalcev potisnjen v ozadje, na odru pa balast v obliki pirotehnike, kostumov, ki jih marsikdo ne bi oblekel niti na pustni karneval, golih teles in provokacij, ki ciljajo na čustva gledalcev. Ko temu dodamo še sosedsko glasovanje in napete politične odnose med državami udeleženkami, letos tudi izključitev enega izmed tekmovalcev, dobimo vse sestavine, ki pritičejo evrovizijski kuhinji.

Odkrito spogledovanje irske predstavnice s satanizmom je vsaj malo ublažila ukrajinska skladba, ki je opevala mater Terezijo in Devico Marijo.

Letošnja kuhinja je šla še korak dlje v premikanju meja spodobnosti. Odkrito spogledovanje irske predstavnice s satanizmom je vsaj malo ublažila ukrajinska skladba, ki je opevala mater Terezijo in Devico Marijo. Ob švicarski zmagi pa se kaže trend, da je Evrosong na točki, ko predstavlja le še poligon za širjenje ideologije LGBTIQA+.

Slovenija v vrtincu različnih interesov (še) ni zanimiva in omembe vredna evrovizijska igralka. Po vzoru minulih let je pobrala drobtinice. Skupno 23. mesto v finalu je bil očitno realen domet Raiven, ki je zgodbo Veronike Deseniške povzdignila v dramatično umetniško predstavo, sicer s (pre)več nepotrebne golote, a brezhibnim vokalom. Veseli dejstvo, da je ostala zvesta slovenščini, saj je konec koncev eden od namenov prireditve predstaviti evropsko kulturno raznolikost, ki jo omogoča prav jezikovna pestrost stare celine.