Oskar Schindler se je rodil leta 1908 v mestu Svitavy, ki leži šestdeset kilometrov severno od Brna. Njegov oče, sudetski Nemec, je imel tovarno kmetijskih strojev. Oskar je bil v mladosti vihrave narave. Rad je imel motorje, delo pa mu ni preveč dišalo, zato v nobeni službi ni zdržal dolgo. Nekaj časa je bil zaposlen pri očetu, nekaj časa je trgoval, vodil avtošolo in služil v češkoslovaški vojski. Pogosto je imel denarne težave. Zaradi pijančevanja je bil tudi aretiran.

Oskar je bil v mladosti vihrave narave. Rad je imel motorje, delo pa mu ni preveč dišalo, zato v nobeni službi ni zdržal dolgo.

Ob vzponu nacizma se je zavzemal za priključitev Sudetov k Nemčiji. Leta 1936 je začel delati za nemško vojaško obveščevalno službo. Julija 1938 ga je češkoslovaška protiobveščevalna služba aretirala in zaprla, a je bil že po treh mesecih izpuščen. V začetku naslednjega leta se je pridružil nacistični stranki, po nemški okupaciji Poljske pa se je preselil v Krakov, kjer se mu je posrečil veliki met.

Vzpon

Iz trgovskega potnika se je čez noč prelevil v vplivnega tovarnarja, ki je v času največjega razcveta zaposloval 1.700 delavcev. Poljski in judovski lastniki tovarn so ob nemški okupaciji izgubili premoženje. To priložnost je Schindler zgrabil z obema rokama: s pomočjo poznanstev v nacistični stranki in dragocenih daril, ki so se dobila le na črnem trgu, je prišel na čelo tovarne Emalia, v kateri so izdelovali emajlirano posodo. V njej je zaposlil Jude iz bližnjega geta, ki so bili cenejša delovna sila kot Poljaki. Tudi v upravi je obdržal nekatere prejšnje uslužbence. Pri vodenju tovarne in reševanju Judov mu je bil v veliko pomoč računovodja Jicak Stern.

Schindler je delavce načrtno nabiral med Judi, ki jih je tako obvaroval pred surovimi razmerami v taborišču, deportacijami in smrtjo.

Tovarna je začela kmalu izdelovati tudi orožje in strelivo, zato je dobila poseben status. Nacisti so Jude najprej strpali v krakovski geto, nedaleč od Emalie, v začetku leta 1943 pa so jih premestili v koncentracijsko taborišče Płaszow. Schindler je delavce načrtno nabiral med Judi, ki jih je tako obvaroval pred surovimi razmerami v taborišču, deportacijami in smrtjo. Nacisti so ga trikrat aretirali, ker se jim je zdelo, da je preveč naklonjen Judom in vpleten v korupcijo, a so ga vedno izpustili.

Schindlerjev seznam

Julija 1944 se je Poljski približevala Rdeča armada. Taboriščnike z vzhoda, med njimi tudi tiste iz Płaszowa, so zato premestili v Auschwitz, tovarne, ki niso bile tesno povezane z vojaško proizvodnjo, pa so nameravali zapreti. Tudi Emalia bi morala zapreti vrata, vendar je Schindler dosegel, da so jo preselili v manjši kraj blizu njegovega rojstnega mesta. Ob tem je s podrejenimi sestavil seznam delavcev, ki jih je nujno potreboval pri zagonu proizvodnje na Češkem. Nanj je uvrstili približno 800 moških ter med 300 in 400 žensk, ki so se tako izognili smrti v plinskih celicah. Nova tovarna je v osmih mesecih izdelala le vagon orožja, zato je moral Schindler prikazovati lažne podatke o njeni uspešnosti.

Pri ustanovitvi tovarne na Češkem je sodelovala tudi Oskarjeva žena Emilie, ki je pozneje v tamkajšnjem taborišču požrtvovalno zagotavljala zdravstveno oskrbo in hrano. Oskar in Emilie Pelzl sta se poročila leta 1928, vendar zakon ni bil povsem srečen. Tiha in zadržana Emilie, hči uspešnega sudetskega posestnika, ni mogla zadovoljiti vročekrvnega mladeniča, ki je pritegoval pozornost mladenk. Čeprav je vedela za njegova intimna razmerja s tajnico in ljubico v Krakovu, je ob njem vztrajala vse do leta 1957.

Oskar in Emilie Pelzl sta se poročila leta 1928, vendar zakon ni bil povsem srečen.

Zaton

Zakonca Schindler sta konec vojne dočakala brez denarja, saj so njuno premoženje zasegli Sovjeti. Zanju so se zavzeli Judje, ki sta jih rešila, zaradi česar ju niso postavili pred sodišče. Judovske humanitarne organizacije so ju tudi denarno podpirale, saj so se vsi Schindlerjevi podjetniški poskusi kmalu končali v rdečih številkah. Do leta 1949 sta živela v Regensburgu, potem sta se preselila v Argentino, kjer sta neuspešno poskušala gojiti nutrije. Oskar se je leta 1958 sam vrnil v Nemčijo, kjer mu je spodletel tudi poizkus s tovarno cementa. Na povabilo nekdanjih taboriščnikov je večkrat obiskal Jeruzalem. Tam so ga v skladu z njegovo željo tudi pokopali.

Članek je bil objavljen v reviji Radovednež (4/2024).