Besede so iz spremnega besedila h knjigi dr. Janeza Zdešarja Spomini na težke dni, napisal pa jih je publicist prof. Justin Stanovnik. Navajamo jih zato, ker omenjajo tri roške rešence, ki so opisali svojo zgodbo in tako osvetlili zločin, ki so ga njegovi ukazovalci in izvrševali želeli prikriti za vse večne čase. Trije roški rešenci so bili pričevalci resnice. Konec preteklega tedna je še zadnji med njimi, Milan Zajec, odšel h Gospodu.



Milan Zajec kot mlad domobranec (foto: arhiv I. Ž.)

Milan Zajec se je rodil 8. oktobra 1925 v Velikem Gabru na Dolenjskern. V družini je bilo enajst bratov. Eden je še mlad umrl, od ostalih pa jih je bilo šest pri domobrancih. Brat Janez je padel v boju pri Črnomlju leta 1944. Štirje bratje, Jože, Tone, Ignac in Stanislav, so bili ubiti po vojni v Kočevskem rogu. Z njimi bi naj bil ubit tudi Milan, ki je bil na množično morišče v Kočevskem rogu pripeljan 2. junija 1945.

Med vojno se je Milan Zajec pridružil domobrancem. Najprej je bil v t. i. posadni četi v Novem mestu, potem v 5. četi v Ljubljani, na koncu pa je bil v posadki oklepnega vlaka, ki je patruljiral na progah od Postojne do Borovnice ter od Ljubljane in Kočevja. Poveljnik vlaka je bil poročnik Gomiršek, ki je imel komando v Grosupljem. Vodnik oklepnega vlaka je bil narednik Miro Romanjuk.

Konec vojne je pričakal v Kočevju, od koder se je umaknil preko Ribnice in Velikih Lašč v Grosuplje, od tam pa 6. maja 1945 v Ljubljanu. Iz Ljubljane je s skupino domobrancev spremljal vlak z ranjenci, vendar so morali pri Otočah vlak zapustiti in šli peš skozi Brezje, Tržič in Ljubelj na Vetrinjsko polje.

29. maja 1945 je bil v skupini, ki so jo Angležui s prevaro predali partizanom pri Podroščici. Zaprli so jih v taborišču v Kranju, potem premestili v taborišče v Šentvidu in jih še isti dan odpeljali v Kočevje. 2. junija so partizani domobrance s tovornjaki vozili do kraških brezen v Kočevskem rogu. Po vojni je opisal svojo pot na Koroško, vrnitev in morijo v Kočevskem rogu.

O rešitvi iz brezna je povedal: »Žrelo jame so stražili podnevi in ponoči, tudi ponoči so streljali v jamo s strojnicami in metali vanjo bombe. Vpitje umirajo­čih je bilo nepopisno. 5. junija je zavladala zunaj popolna tišina. Nas šest, ki smo bili lažje ranjeni in smo še lahko hodili, smo ča­kali trenutka, ko bi lahko zlezli iz jame. Tretjega dne smo namreč našli še drug stranski rov, ki je bil dolg kakih 10 metrov, vendar po njem ni bilo nobenega izhoda. Nekomu izmed nas se je posrečilo, da je priplezal do roba jame, tam pa so ga zagrabili trije parti­zani in vprašali: 'Šta si ti, Rupnikovac ili Nedičevec?' Odgovoril jim je: 'Domobranec sem.' Čez kakih deset minut je tiho, brez strela padel v jamo mrtev. Zaklali so ga. Tako nas je ostalo še pet, ki smo lahko hodili. Z Vinkom Mravljetom sva si napravila zaklonišče ob steni nekega kapnika tako, da sva si naredila steno iz petih, šestih mrličev. Mi, ki smo bili še živi v jami, smo komuniste dobro videli, ker jim je sonce svetilo v obraz, mi pa smo bili v temi. Vendar pa nismo preveč zijali, ker smo se bali, da nas bodo opazili. Potegnili smo se nazaj v rov in čakali, kaj bo. Govorili nismo veliko, več smo premišljevali. Tudi moliti se nam že ni dalo, le angelsko češčenje smo zmolili skupaj od časa do časa in molitev 'Spomni se, o premila Devica Marija ...' Te molitve prej nisem dobro poznal, ko pa sem jo slišal druge moliti, sem se je takoj naučil. Kmalu potem, ko so vrgli nazaj v jamo zaklanega domo­branca, se je zaslišalo zunaj kopanje in videti je bilo, da bodo rob jame zaminirali, kot smo tudi pričakovali. Ni minilo pol ure, že je zagrmelo in v jamo so se valile velike skale in kamenje na umirajoče domobrance. To se je ponovilo štirikrat, kajti vsega skupaj je bilo pet detonacij. Nekomu izmed nas je počila mrena v ušesu zaradi pritiska. Vse to se je zgodilo 5. junija dopoldne. Nam rova ni popolnoma zasulo, ker je bila jama na dnu jako široka; trupla so bila pokrita s kamenjem, pa vendar ne popolno­ma; slišalo se je še vedno hropenje in težko dihanje domobrancev. Potem so nametali noter neke bombe, ki so zadimile, da se ni prav nič videlo. Prisluškovali smo iz rova, da bi videli, če je še kaj možnosti za rešitev ali ne. Ko se nam je zdelo, da se že noči, smo se začeli pripravljati, da bi prišli ven iz jame, prepričani, da je to zadnja noč, ko se še lahko rešimo; preveč smo bili namreč že izčrpani. Drugače pa se še nismo preveč vznemirjali. Lahko rečem, da smo bili popolnoma mirni, čeprav smo računali, da osta­nemo lahko kar tam popolnoma zakopani. Le eden izmed nas je bil bolj nestrpen. Vem, da sem tisti večer skušal priti iz jame, pa komaj sem se premaknil, sem izgubil zavest. Prebudil sem se še­le drugega dne. Vem pa, da sem med tem časom bruhal vodo. Prepričan sem bil, da so se drugi rešili in da sem sam ostal med mrtvimi, pa se zaradi tega nisem razburjal. Začel sem po vseh štirih lesti naprej in prišel kmalu bolj na svetlo. Medtem sem našel Mravljeta, ki je ležal ob skali mrtev, zatem drugega in še druge­ga. Eden, doma z Rudnika pri Ljubljani – imena mu ne vem, v jami so ga kar preprosto klicali Rudnik – je bil pa še živ in je ča­kal pod odprtino jame, če bi mogel ven. Zagleda me je in se začudil, ker je bil prepričan, da sem že umrl. Povedal mi je, da je zunaj še vedno straža in da od časa do časa mečejo noter bombe. Tisto jutro so noter na tiste skale vrgli tudi tri ranjence.

Dan je potekel v čakanju na rešitev iz jame. Žejo sva si gasila tako, da sva srkala kapnike in si močila usta z lastno vodo. Tu­di nekaj mesa mrtvih domobrancev sva zaužila. Dokler še ni bilo zaminirano, se je nad goro trupel dvigal dim in sopara, ker sta se parila kri in znoj. Kri je tekla v taki količini po truplih, da je bilo slišati kot žuborenje potoka. Tisto popoldne sem jaz napisal na kos časopisnega papirja, na rob ki ni bil tiskan, katere skupine domobrancev so bile pobite v jami. Svinčnik in papir smo dobili od mrtvih domobrancev, ki smo jih razvezali in slekli, če je kdo še imel spodnje perilo na sebi. V tem perilu smo dobili papir in svinčnik, Mravlje pa je pri nekom dobil tri tisoč lir, ki sem jih jaz potem prinesel ven in izročil v tisti prvi hiši, kjer so mi pomagali in rešili življenje. Začelo se je nočiti. Nagovoril sem Rudnika, da poskušava ven. Pa ni mogel, ker mu je postalo slabo. Jaz sem se vzpel na drevo, ki je po nesreči padlo v jamo. Bilo je že temno, ko sem s težavo prilezel ven. Ob izhodu je bilo toliko muh, da sem imel občutek, kakor da me hočejo nazaj v grob spraviti, ker so se tako zaletavale vame. Slišal nisem nič, ker mi je po glavi vse šumelo. Pred jamo je bila neka oseba obešena za noge na grmu. Ognil sem se je in zdrsnil v dolino. Ne da se povedati, kako sem dihal osvežujoči zrak. Hodil sem vsevprek po gozdu, sre­čaval divje merjasce, ki mi pa niso nič hudega storili; tudi bal se jih nisem, strah sem imel samo pred komunisti.«

Zajec se je iz brezna, v katerem je bil 110 ur, rešil (po deblu) 6. junija zvečer. Skrival se je južno od domače vasi, v Stehanji vasi, pri teti. Tam ga je obiskal duhovnik Stanislav Lenič, ki ga je v začetku aprila 1946 s kolesom iz Ljubljane pospremil do Šentjošta. Prevzela sta ga dva fanta in ga preko Trnovskega gozda spravila v Gorico. Tam ga je 4. aprila zaslišala angleška policija. Svoja doživetja od Vetrinja do Kočevskega roga, rešitev iz jame, skrivanje in odhod v Italijo je opisal že leta 1947 v begunskem taborišču Senegalia v Italiji. To poročilo so objavili v Argentini leta 1949 v štirih zvezkih pod naslovom Ušel sem smrti. Decembra 1947 je odšel v Združene države Amerike. Skupaj z bratom Karlom je živel v Clevelandu. Brat France je živel v Argentini. V Sloveniji so ostali sestri Terezija in Jožefa (poročena Rus) ter brat Ciril. Ciril je je bil duhovnik in je kot salezijanec umrl v Beogradu 22. julija 2011.



Milan Zajec leta 1991 (foto: arhiv I. Ž.)


Poleg Franceta Kozine in Franceta Dejaka je bil eden od treh znanih domobrancev, ki se jim je uspelo rešiti iz brezna smrti v Kočevskem rogu. France Dejak je prav tako živel v Clevelandu, kjer je umrl 1. junija 2003. France Kozina je živel v Kanadi, kjer je umrl v Niagara Fallsu 26. septembra 2012. Po demokratizaciji Slovenije leta 1990 sta Dejak in Kozina obiskala Slovenijo in morišča v Kočevskem rogu, Zajec pa je v prvi polovici 90. let izjavil, da domovine ne bo obiskal, dokler bodo v njej na oblasti ostali komunisti. In je ni – 23 let.