Zlatomašnik p. Jože Roblek
Zlatomašnik p. Jože Roblek
P. Jože Roblek.
P. Jože Roblek je 15. avgusta 2018 praznoval 80 let bogatega življenja v Kristusu, letos (2020) pa je zlatomašnik. Mnogi ga poznajo kot duhovnega spremljevalca, še posebej na duhovnih vajah.
V krajših spominih, objavljamo jih v priponki, je p. Jože Roblek opisal svojo dolgoletno duhovniško poslanstvo.
Jože Roblek, spomini.doc
Doma je iz Bašlja pri Preddvoru, čisto pod Storžičem. V bogoslovje ljubljanske nadškofije je vstopil po maturi. Čez nekaj let je vstopil v jezuitski noviciat, nato filozofijo in teologijo študiral v Ljubljani, Zagrebu in Innsbrucku. Leta 1970 je bil posvečen v duhovnika. Leta 1977 je na Teološki fakulteti v Ljubljani doktoriral iz duhovne teologije (naslov disertacije Problem prosilne molitve v sekulariziranem svetu).
Kasneje je bil vzgojitelj v malem semenišču Družbe Jezusove. Precej let je bil magister novincev in spiritual v ljubljanskem bogoslovju.
Zdaj že nekaj let živi in deluje v skupnosti Sv. Jožefa v Ljubljani, v Ignacijevem domu duhovnosti.
P. Roblek je 15. avgusta 2018 praznoval 80 let bogatega življenja v Kristusu, letos (2020) pa je zlatomašnik. Mnogi ga poznajo kot duhovnega spremljevalca, še posebej na duhovnih vajah, nekaj let je bil tudi duhovni asistent Slovenske skupnosti krščanskega življenja. Je velik poznavalec ignacijanske (in sploh krščanske) duhovnosti v praksi.
Bašelj, podružnična cerkev sv. Lovrenca. Foto: Ivo Žajdela
P. Jože Roblek je o očetovem izginotju in družini dejal:
Vsi, šest otrok nas je bilo, smo se rodili med drugo svetovno vojno. Junija 1944 so partizani zagrozili mami Micki, da mora izdati svojega moža Jožeta Robleka (Joža Roblek), ki se je skrival, sicer nas bodo vse ubili in zažgali hišo. Mama ni zdržala pod to strašno grožnjo ter pritiskom in ga je izdala, samo da nas je rešila. Ata se ni vrnil, nikoli več. In ne vemo, kje so njegovi posmrtni ostanki. Težko je opisati mamino neizmerno bolečino in naš jok in bolest. Koliko in kolikokrat sem jokal, ko sem se spominjal tega dogodka. Še danes, pri osemdesetih – takrat sem imel šest let – me oblijejo solze.
Ostali smo brez očeta, ostali smo sami z mamo na majhni kmetiji. Mama se ni ponovno poročila, z nami je do konca svojega življenja upala, da se bo ata vrnil. Tako ga še do danes nismo pokopali. Ima nagrobni spomenik skupaj z mamo, kjer sta vpisani letnica njegovega rojstva in domnevna letnica smrti, toda njega ni v tem grobu. Videl sem mamine solze in njeno trpljenje, nikoli pa kake žal besede, obtožbe, obsojanja ali zamere do tistih, ki so nam to storili, vse je sprejemala ter izročala v Gospodove roke.
Kaj pomeni praznovanje 50-letnice redovniškega duhovništva?
Praznovanje je po navadi zato, da se spominjamo preteklosti, Božjih del, tega, kar se je zgodilo v življenju. Nagovarja me misel iz pete Mojzesove knjige: Ne pozabi, kaj ti je storil Gospod. Spominjaj se. Pazi, da ne pozabiš Njegovih del. Pozabljanje je slabost človeške narave, seveda tudi moje. Spominjaj se pred Gospodom Njegovega dela.
Potem iz Nove zaveze, Pavlovih pisem: Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč. Ko gledam nazaj: Vse kar se je dogodilo, se je dogodilo v Njem. Brez njega pač ni nič. Ko se spominjam teh petdesetih let, se spominjam Jezusovega delovanja, njegovega klica, poslanstva v mojem življenju.
Več v priponki.
Jože Roblek, spomini.doc
_ _ _
Že predstavljeni biseromašniki in zlatomašniki:
Tomaž Nagode
Franc Matjaž
Niko Marovt
Vinko Malovrh
Anton Majc
Alojzij Slavko Snoj
Anton Lavrič
Vinko Kraljič
Jože Kolmanko
Ciril Kocbek
P. Anton Jerman
Metod Lampe
Alfonz Grojzdek
Jožef Drolc
Florijan Božnar
Marko Burger
Jože Pacek