P. Anton Jerman je frančiškanski duhovnik in že od leta 1983 je na Viču. Po starših je iz Goriških brd. Zlato mašo bi si želel »privatno« in »na skrivaj«. »Takšen sem pač,« je zapisal v spominih.

V krajših spominih, objavljamo jih v priponki, je opisal svojo dolgoletno duhovniško pot. Takole je napisal.

Sem frančiškanski duhovnik in že od leta 1983 sem na Viču. Nisem čisto nič posebnega. Rodil sem se kot večina otrok, v porodnišnici v Ljubljani 23. januarja 1944, torej v Tretjem rajhu, ampak od Merklove bi zaman čakal na kakšno državno (nemško) penzijo, katere pa niti ne maram.

Moj ata Ivan Jerman je iz Biljane v Goriških brdih in prav tako mama Marija, roj. Kožlin (iz zaselka Snežeče). Ata je bil iz družine Jerman v biljanski župniji iz zaselka Šlomberk, ali po slovensko Zali Breg.
P. Anton Jerman

Od kod izhajam?

Mama je bila iz vasice Snežeče (Snežače po briško), zavetnica je Marija Snežnica, ali Marija Snežna, t. j. Marija Velika, »sestra« ene najlepših bazilik v Rimu. Mamin oče, stari »Fak« (tako so imenovali njegovo družino), je vozil material za to cerkvico, ki še danes stoji. Župnik mu je večkrat rekel: »... ali boš prišel skozi ...«, t. j. ali boš zmogel s temi sredstvi dobaviti toliko materiala.

Oče se je v Kojskem izučil za čevljarja, obenem je tam mežnaril v cerkvici Svetega Duha nad Kojskim (znamenit tridelni oltar). Mati mi je pravila, da so tja gor hodili mnogi bolniki, tudi »obsedeni«.

Štirje bratje so bili na fronti v avstrijski vojski. Enega je ubila najbrž granata, bil je inženirec, kot bi se reklo danes, v Karpatih. To je bil Karlo. Stric Toni, najbolj priden, se je iz ruskega, kasneje avstrijskega ujetništva, vrnil bolan in je kmalu po vrnitvi v Brda umrl.


Vič, župnijska cerkev sv. Antona Padovanskega. Foto: Ivo Žajdela

Franc Kožlin, oče bisernomašnika Marjana Kožlina, ki je umrl pred nekaj leti v Vipolžah kot aktivni župnik, in šolske sestre v tržaški Provinci Duške (red. ime Dolores), se je po osmih letih vojaščine vrnil in opravljal krojaško delo. Zato so hiši rekli pri Žnidarjevih. Pri njem, svojem bratu, se je učila moja mama šivanja.

Po atovi strani imam še enega sorodnika, ki je škofijski duhovnik: Sašo Mugerli, duhovnik Koprske škofije, kitarist, pevec itd.

Med prvo svetovno vojno

Med prvo svetovno vojno je bila vsa družina moje mame s kar še nekimi Biljanci izgnana v južno Italijo. Spremljal jih je župnik, mislim da g. Kumar. Najprej so bili v Caserti, blizu Napolija. Tam je moja mati služila kot služkinja in varuhinja otrok neke bolj bogate družine. Po nekem »nesporazumu«, da milo rečem, o katerem je moj stari oče (oče od mame) rekel gospodarju: »Moja hči ne bo več služila pri vas, ker ste vsi nori,« je nehala tam služit. Italijani so vse te begunce iz Brd imeli za »Tedeske«, t. j. Nemce.

Kasneje so vse premestili na sever. Ne vem ali k Lago magiore ali k Lago di Garda. Od tam so se vrnili v opustošeno domačo vas Biljano.

Ata je služil v prvi svetovni vojni v Avstriji v magacinu kot čevljar. Po vojni je postal celo Maistrov borec in kasneje orožnik. Imel je dve kolajni, o katerih pa nihče od še živečih članov (dve sestri) ne ve nič. Fotografija pa to kaže. Kot orožnik je služboval v Strumici in tam zbolel za malarijo. Že poročen z mamo, ki je živela pri sestri od očeta v Mariboru (pri Antonu Simčiču in Mariji, roj Jerman, ki je mati znanega kulturnega delavca Zorka Simčiča iz Argentine), je skupaj z ženo, prosil za premestitev v Slovenijo.

Oče brez službe, mati doma in šest otrok

V Lukovici pri Moravčah sta se rodila prva otroka: Ivan in Ana. Ostali štirje smo se rodili v porodnišnici v Ljubljani. Sledila je selitev v Rožno dolino v Ljubljani in na Glince, v viško faro. Med drugo svetovno vojno so očetu, kot orožniku Nemci ponudili službo, a je odklonil. Pozneje se je izkazalo, da so »tovariši« najprej ubili tiste, ki so od Nemcev sprejeli ponujeno službo. Kako je takrat živela družina, ne vem. Oče brez službe, mati seveda doma in šest otrok.

Vem pa, da kradli niso! Mater je zelo bolelo, ker so nekateri govorili, da z možem ne zna poskrbeti za družino.

Sestra Mara (zdaj ima preko 90 let, v Kanadi), je šla, najbrž za mene, najmlajšega v družini, in za mojo dve leti starejšo sestro, izven žice z denarjem h kmetom, po mleko. Nazaj grede je vojak ni pusti preko meje. Ali je bil to Italijan ali Nemec, ne vem. Zahteval je, da nese mleko nazaj. Ona pa tega ni hotela in je vso »flašo« mleka spila vpričo njega. Potem je bila doma še kregana, brez mleka in brez denarja.

Več v priponki.

p. Anton Jerman, Vič, jubilanti, spomini.doc