Jožef Drolc se je rodil leta 1945 v Šmartnen v Tuhinju. Šestnajst let je bil izseljenski duhovnik med rojaki na Švedskem. Po vrnitvi je bil župnik v Radovljici in pri sv. Petru v Ljubljani. Zdaj je duhovni pomočnik v župniji Device Marije v Polju.

V krajših spominih, objavljamo jih v priponki, je opisal svojo dolgoletno duhovniško poslanstvo. Takole je napisal.

Lepota duhovniškega poklica

Duhovnik ob podeljevanju zakramentov spremlja vernike v najpomembnejših korakih v življenju in je tako tudi sam deležen vse lepote in bogastva, ki ga življenje prinaša. Z graditvijo občestva in z vsakdanjim obhajanjem delavniške maše veliko pripomore k temu, da nobenemu človeku ni treba biti osamljen, tudi starejšim ne.
Jožef Drolc

Tistim, ki ne morejo v cerkev, pa z mesečnim obhajilom na domu, omogoča, da ostanejo povezani z Jezusom in prek obhajila tudi z župnijskim občestvom. V veliko zadovoljstvo mu je lahko, da ima privilegij lomiti kruh Božje besede.

Jezusova osvobajajoča beseda

V času tolikih praznih in tudi lažnih besed, ki z vso svojo uničujočo težo padajo na naše duše, je Jezusova beseda resnično osvobajajoča, kakor sam pravi:
»Če ostanete v moji besedi /.../, boste spoznali resnico in resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,31-32).

Sam imam občutek, da najbolj pristno zaznavam Jezusa po njegovem ravnanju, ki je predstavljeno v evangeliju, še posebej po njegovih besedah, s katerimi me naravnost in v živo nagovarja. Ko lomim kruh Božje besede, sem večkrat v zadregi, če ga ne bom neprimerno razdrobil in mu s svojimi posegi dodal preveč človeški priokus. Kakor kuhar, ki se mu ob dobrem materialu pecivo zdrobi in z neprimerno začimbo jed pokvari.

Moj nebeški prijatelj sv. Peter

Pravilna življenjska izbira človeku prinaša veliko zadoščenje. A vsaka odločitev za poklic ali stan predstavlja tudi odpoved. Tudi kdor se s poroko za vse življenje zaveže zvestobi svojemu sozakoncu, se s tem odpove drugim možnostim.


Šmartno v Tuhinju, župnijska cerkev sv. Martina. Foto: Ivo Žajdela

Moj nebeški prijatelj, kateremu sem bil na dveh župnijah, kjer je on župnijski zavetnik, tudi najtesnejši sodelavec, sv. Peter, je Jezusu zastavil vprašanje, kakršno si marsikdo od nas zaradi napačne obzirnosti ne bi upal postaviti: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.« Jezus mu je odgovoril: »Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre in ne bi zdaj, v tem času, sredi preganjanj, prejel stokrat toliko hiš, bratov in sester, mater in otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večnega življenja.« (prim. Mr 10,28-30)

Imel sem res veliko hiš

Poleg obljube večnega življenja odpoved, ki je povezana z izbiro duhovniškega poklica, prinese veliko človeškega veselja in življenjske izpolnitve že na tem svetu. Sam sem to v mnogih ozirih občutil. Povsod, kamor me je vodila pot, sem se počutil doma, imel sem res veliko hiš. Po posameznih župnijah sem s toliko ljudmi občutil resnično bratstvo, kot izseljenski duhovnik z rojaki z vseh koncev Slovenije in poleg tega še z laiki in duhovniki z vseh koncev sveta.
V obhajanju zlate maše vidim priložnost za pogled nazaj, da se zahvalim Svetemu Duhu za navdihe ob izbire poklica, ki mi je prinesel v življenju toliko lepega.

Kako naj človek v današnjem svetu ohrani vez z Bogom?

Za današnji čas je bolj kot nevernost značilna površnost in plitev pogled na življenje. Oblikovalci javnega mnenja so tem bolj glasni, čim manj argumentov imajo na svoji strani. Da ne bi zapadal vplivu javnih trendov, si mora vsak sam ustvarjati jasno in trdno sodbo o dogajanju krog sebe po navodilu apostola Pavla, ki je zapisal: »Meni pa je prav malo mar, če mi sodite vi ali človeško sodišče, pa tudi sam se ne sodim. Ničesar sicer nimam na vesti, vendar zato še nisem opravičen: Gospod je tisti, ki me sodi« (1 Kor 4,3-4). Merilo mora biti po Božji volji oblikovana vest, zato se je treba poglabljati v krščanski nauk zlasti s poznavanjem Svetega pisma in Katekizma katoliške Cerkve.

Oblikovati je treba trdne osebnosti

Pokojni izseljenski duhovnik med Slovenci na Nizozemskem, Vinko Žakelj, je vedno znova ponavljal, da je treba oblikovati trdne osebnosti. Te pa se oblikujejo le s globokim osebnim odnosom do Boga in do sočloveka. Pot do tega je pogovor. V odnosu do Boga je to molitev, v odnosu do ljudi pa dialog. Človek s tako oblikovano osebnostjo ne širi svojega blagodejnega vpliva toliko z vlogo, ki jo odigrava v življenju, ampak predvsem s tem, kar je.

Več v priponki.

Drolc, Jožef Drolc, zlatomašnik, Ljubljana - Polje, spomini.doc