Franc Škulj je že drugo leto po posvetitvi prišel za kaplana v Dobrepolje in potem hitro postal župnik, kar je še danes. FOTO: osebni arhiv



Franc Škulj se je rodil leta 1945 v Svetem Križu - Podbočju. Že drugo leto po posvetitvi je prišel za kaplana v Dobrepolje in potem hitro postal župnik, kar je še danes.

V krajših spominih, objavljamo jih v priponki, je Franc Škulj opisal svojo dolgoletno duhovniško poslanstvo. Takole je napisal.

Franc Škulj, Dobrepolje - Videm.doc

Leta 1945 se je rodilo 56 bodočih novomašnikov

Rodil sem se v juliju, leta 1945. Vsi vemo, da je bilo to leto eno najtežjih, če ne najtežje v zgodovini slovenskega naroda. Po tolikih letih vojnih grozot, je to leto zaznamovano s sovraštvom, maščevanjem, mučenjem, poboji, izgnanstvom, obenem pa z neskončna vdanostjo v Božjo voljo. To nam je prinesla tako imenovana »svoboda«. Bog pa piše ravno po krivih črtah. Ravno to leto je bilo duhovno izredno rodovitno, saj je bilo v našem narodu tisto leto rojenih 56 bodočih novomašnikov.

Duhovniški poklic sem čutil že kot otrok

Izhajam iz kmečke družine iz Svetega Križa - Podbočja, na Krškem polju. Od sedmih otrok sem bil predzadnji. Živeli smo skromno iz polovične kmetije, a bili smo srečni, ker smo bili verni in se imeli radi. Dolgo nisem vedel, da je možno v nedeljo ne iti k maši, ker smo pri nas vedno šli in to z veseljem.

Duhovniški poklic sem čutil že kot otrok in rad zbiral ostale otroke iz vasi, da smo imeli mašo. Po končani takrat še nižji gimnaziji v Kostanjevici, sem se vpisal na brežiško gimnazijo. Po nasvetu kaplana Cirila Oražma sem odšel v malo semenišče v Pazin. Ni mi bilo posebno všeč, ker smo bili tam sami fantje, vedno sem se počutil bolje v mešani družbi.

Pisal sem domov, da je samo še v nebesih lahko lepše

Po 18 mesečnem služenju vojaščine, sem prišel dvajsetleten v ljubljansko bogoslovje. Prve mesece sem se počutil naravnost nebeško. Pisal sem domov, da je samo še v nebesih lahko lepše. Bogoslovje je bilo takrat nabito polno. Starejši bogoslovci so nas izredno lepo sprejeli, vodstvo je modro krmarilo v sicer materialno skromnih razmerah. Doživljal pa sem Boga v vsej njegovi lepoti in bogastvu.

Leta 1970 sem bil s 23 drugimi škofijskimi bogoslovci ljubljanske nadškofije posvečen v novomašnika. Nadškof je rekel: »Saj ne vem, kam naj vas nastavim. Vse župnije bodo lahko dobile kaplane«. In prva moja služba kot nedeljski kaplan je bila v Velikih Laščah pri izkušenem župniku Francu Matetu. Lepo me je sprejel on, gospodinja Mici, župnikova sestra Francka in farani. Še danes imam polno najlepših spominov na Lašče, še posebej na čudovito mladino.


Videm – Dobrepolje, pogled iz Podpeči. FOTO: Ivo Žajdela


Drugo leto po posvečenju sem prišel v Dobrepolje

Naslednje leto sem bil nastavljen za kaplana v Dobrepolje. Nadškof Pogačnik mi je rekel: »Ta župnija vam bo v spodbudo«. In res mi je bila. Župnik Rafko Fabiani mi je bil kot oče, imeli smo izredno gospodinjo Angelo, dela pa tudi na pretek. Od 380 šolskih otrok sem jih učil skoraj 300 sam.

Poleg verouka, spovedovanja, obiskov bolnikov, saj je bil v Ponikvah dom starejših in invalidov, katerega smo trikrat tedensko obiskovali še delo z mladino, s katero smo takoj ustanovili 40-članski mladinski zbor, ki je z inštrumenti izvajal takrat zelo moderne popevke. Bili so to drugi časi, saj je večina ljudi še z veseljem prihajala v cerkev in je obiskovalo mladinski verouk tudi do sto mladih.

Kakšnega župnika pa imamo, če še kaplanski izpitov nima

Čas po drugem Vatikanskem koncilu je bil poln novih idej in zagnanosti. Že naslednje leto sem župniku predlagal izdajanje župnijskega lista, ki je bil tretji v škofiji, nato pa ustanovitev župnijskega pastoralnega sveta, ki si je takrat s težavo pridobival uveljavitev. Še danes občudujem takratnega sicer starejšega župnika, kako je vse novosti z razumevanjem podpiral.

Toda že po dveh letih in pol je župnika Rafka, ki je bil srčni bolnik, zadela kap in je v avtu umrl. Ne vem po kakem ključu sem ostal v Dobrepolju in ob kaplanskih izpitih oznanil, da župnika ne bo doma, ker gre na kaplanske izpite. »Kakšnega župnika pa imamo, če še kaplanskih izpitov nima,« so rekli farani.

Kako poglobiti vero naših kristjanov

Prihajali so kaplani, kar deset se jih je zamenjalo. Skupaj z drugimi duhovniki v dekaniji smo planirali najrazličnejša srečanja tako dekanijska kot župnijska. Čutiti pa je bilo v tistih časih, ko je velika večina ljudi prihajala v cerkev da marsikomu manjka poglobitve v veri. Skupaj z ŽPS v župniji, kot z dekanijskimi duhovniki smo iskali in se veliko pogovarjali, kako poglobiti vero naših kristjanov.

Več v priponki.

Franc Škulj, Dobrepolje - Videm.doc