Pred leti je bilo pojem nerazvitosti Kozjansko, zdaj pa bi lahko za ilirskobistriško območje rekli, da je primorsko »kozjansko«. Rodil sem se v župniji Vrhpolje na Vipavskem, ki je dala precej duhovnih poklicev.

Sprašujem se ali je to posebna Božja dobrota ali sad velikih molitev v ta namen, toda tudi tu se je v zadnjem času pipica zaprla, duhovnih poklicev ni več. V mojem sorodstvu je bilo sedem redovnic, dva redovnika in dva duhovnika.

Prepričan sem, da je moj poklic sad molitve teh žena in mož pa tudi zgled tedanjega župnika, zdaj že pokojnega Branka Rudeža. V mojem času so iz župnije prišli trije duhovniki in šest redovnic.

Kako sem se borili, da bi prišel na svet

Večina nas, letošnjih zlatomašnikov, se je rodila med vojno, tako tudi jaz, ki sem jo držal za rep, zato sem se vedno hecal, da bi morali imeti borčevsko pokojnino, ker smo se borili, da bi prišli na svet.

Zame, ki sem se rodil 1. februarja 1945, pa bi lahko rekel, da se je boril Bog. Prvič sem bil rešen, ko sta dva »pametna« partizana, ki sta iskala po hišah steklenice za vino, da bi jih nesla svoji skupini, ko sta šla iz hiše, ustrelila proti skupini Nemcev, ki so prihajali po cesti. Ti so začeli streljati v hišo in moja sestra je bila ranjena. Mama, ki je pričakovala mene, se je sklonila, da je pobrala sestro, se je s tem rešila pred drugim rafalom, ki bi ubil njo in mene.

Drugič se je Bog boril zame, ko je v noči, ko sem se rojeval, padla granata zraven sobe, kjer je bila mama, tako, da je nastala razpoka v zidu od strehe do tal.

Najlepši dogodek iz časa življenja z očetom

Tako se je začelo moje otroštvo, ki sem ga preživel ob očetu kovaču, kjer sem poleg žebljev ravnal tudi prste. Spominjam se dogodka, ko me je oče poslal domov in ker je bil dež, me je ogrnil s svojim jopičem. Jaz, »pameten«, sem jopič stisnil skupaj tudi na glavi in pogumno koračil po cesti proti domu, toda naenkrat je ceste zmanjkalo in sem se znašel v potoku. Pobral sem se in po potoku priracal do doma.

Najlepši dogodek iz časa življenja z očetom pa je bil, ko sem šel k prvemu svetemu obhajilu. To se je zgodilo preden sem šel v šolo. Vsa družina je šla v cerkev in to zjutraj ob sedmih in ne kot danes, ob desetih. Jaz sem seveda šel z očetom, ki me je tudi prej vodil k maši. Po slovesnosti me je spremljal še v župnišče na skromen zajtrk in nato domov. Oče je kmalu nato legel, ker je bil bolan za posledicami vojne in zapora ter internacije. Ko sem začel hoditi v prvi razred je umrl.

Počitnice niso bile v vožnji s kolesom

Tako se je začelo moje šolanje, ki sem ga preživljal v delu na koščku zemlje, ki smo ga imeli, v pomoči stricu na kmetiji, da je on pomagal nam in da sva z mamo zaslužila kak liter mleka, v večernem in jutranjem učenju ter jutranji maši, kjer sem bil od drugega razreda strežnik.

Dve sestri pa sta se bolj ukvarjali z domačim delom in starejša že s službo, saj se je takrat šlo v službo že s štirinajstim letom in ni bilo vseh mogočih stopenj izobrazbe.

Počitnice niso bile v vožnji s kolesom (ker ga nisem imel), niti na morju, ampak v delu ter nabiranju zdravilnih zelišč, da sem zaslužil kak dinar za zvezke in včasih tudi za kruh, ki ga je primanjkovalo.

S povezanostjo s cerkvijo je rastel moj duhovniški poklic

Z mojo povezanostjo s cerkvijo in župnikom je, mislim, rastel tudi moj duhovniški poklic. Namreč, ne spomnim se nekega posebnega dogodka, kot nekateri, ko bi me Bog tako rekoč potegnil za lase, in rekel: »Hodi za menoj!«

Svoje šolanje sem začel v času še velikega nasprotovanja vsemu, kar je bilo povezano z vero. Tako tudi jaz nisem povedal, da mislim iti v semenišče, pač pa, da grem v kmetijsko šolo. Za spis o tem sem dobil celo nagrado. Pa mi je dejal kasneje moj profesor slovenščine, gospod Marijan Štefančič (Slovenski oktet): »Sem vedel, da ne boš šel v Lože.« Tam je namreč bila kmetijska šola.

Leta 1959 sem vstopil v malo semenišče v Vipavi

Tako sem leta 1959 prišel v ponovno vzpostavljeno malo semenišče v Vipavi. V eni stavbi, ki je danes Dom za dijake škofijske gimnazije, smo takrat bivali: župnik in dekan Ignacij Breitenberger, ki je bil tudi ravnatelj malega semenišča, ravnatelj šole dr. Tone Požar, prefekt Jožko Berce, sestre notredamke, ki so gospodinjile, ter 40 dijakov iz Primorske in Mariborske škofije.

Ker je bilo malo prostora in smo še eno veliko sobo porabili za kapelo, je gospod prefekt prišel na idejo, čeprav dekan ni bil zato, da bi kapelo napravili v kleti, ker je bila velika, vendar sodov in vina ni bilo več zaradi nacionalizacije ter prepovedi pobiranja »bere«.

Počitniški vzdrževalec semenišča

Navdušenje prefekta je pomagalo, da smo v počitnicah po prvem letniku Pavel Čibej, Pavel Bratina in moja malenkost zvrtali 40 lukenj za mine, kajti sodi so ležali na živi skali, zato je bilo treba to zravnati. Vse kamenje, ki so ga mine samo privzdignile, smo morali razrušiti in odpeljati ven. Vendar, jeseni smo že imeli, sicer na grobo urejeno, novo kapelo.

S Pavlom Čibejem sva tako postala počitniška vzdrževalca semenišča, ko se je belilo, zidalo in v nekdanji štali pripravljalo stanovanje za profesorje, kajti do tedaj so večina »profesorjev« bili okoliški duhovniki – župniki.

Z delom v semenišču sem si prislužil majhno znižanje prispevka. V semeniških letih smo s tremi sošolci prekolesarili Slovenijo in se povzpeli na našega očaka. Zanimivost, ki si jo sedanji študenti gotovo težko predstavljalo, je bila, da smo šli domov samo za božič in veliko noč. Celo meni, ki sem bil dva kilometra od doma, je ravnatelj – dekan dovolil za vse svete le dve uri, da sem še na očetov grob.

Druga zanimivost so bili naši nedeljski sprehodi. Takrat smo bili celo popoldne prosti, a na sprehod smo šli »čredno«, pod vodstvom prefekta. Obšli smo župnije Vipavske dekanije, kjer smo imeli litanije in se potem vrnili domov.

Znašel sem se v kraju, kjer so bili samo »lopovi i popovi«

Po končani maturi so me takoj poklicali k vojakom, vzrok pa je bilo semenišče. Znašel sem se v kraju, kjer so bili samo »lopovi i popovi«. Z menoj so bili tudi nekateri sošolci iz semenišče in nekateri kasnejši sošolci v bogoslovju.

Zanimivost iz tega časa je dogodek ob prihodu iz služenja vojaškega roka. Vsak vojak je dobil odpustno vojaško knjižico z njegovimi podatki, ki jih je vpisal četni pisar (čato). V mojem primeru je bil to hrvaški bogoslovec, ki je vedel kaj sem. V knjižico mi je napisal da sem kmet s petimi razredi, čeprav sem imel maturo.

Ves čas študija sem doživljal šikaniranje od strani oblasti

Tudi v bogoslovju je bilo življenje podobno kot v semenišču, le da smo hodili na sprehode vsak dan in po dva, za večerni izhod pa je bilo potrebno posebno dovoljenje rektorja. Domov smo tudi šli samo za božič in veliko noč.

Bilo nas je toliko, da smo morali bivati še v stolnem župnišču, v petem letniku pa so se mariborski ločili od ljubljanskih in koprskih in šli v Maribor, kjer so dočakali posvečenje.

Ves čas študija sem doživljal šikaniranje od strani oblasti, sicer ne toliko jaz kot moji domači, ki so jim metali polena pod noge. Meni pa so takoj vzeli otroški dodatek, ki je izhajal iz vojne invalidnine po očetu in zdravstveno zavarovanje.

Hvala Bogu, da sem bil veš čas zdrav. Mamo so hodili nagovarjat naj me vzame iz semenišča pa bom dobil štipendijo za katerokoli šolo. Sestrama so nagajali pri nadaljnjem poklicnem šolanju in službi. Vendar, ker se je Bog boril zame, so tudi one zdržale in me podpirale do cilja.

Za dva meseca za kaplana v Bertoke

Duhovne vaje pred posvečenjem smo imeli v Srednji vasi v Bohinju, od koder smo Primorci odšli v Vipavo, kjer smo počakali na posvečenje v Logu pri Vipavi. Posvetil nas je škof dr. Janez Jenko.

Po posvečenju sem teden pred novo mašo, ki sem jo imel 6. julija, preživel deloma pri sorodnikih v Trstu, deloma v Ročinju pri rojaku gospodu Vinku Kobalu, kjer sem tudi imel »šverc« novo mašo. V soboto me je gospod Vinko pripeljal v Vrhpolje, kjer sem doživel sprejem pred cerkvijo in v cerkvi, in spet ne domov, kjer so s pomočjo vaščanov na veliko pripravljali novomašno slovesnost, ampak sem prenočil v župnišču.

In kam zdaj? Škof Jenko je dejal: »Novomašniki ne smejo pohajat!« in dobil sem dekret, da grem za dva meseca za kaplana v Bertoke. Kaj je bilo moje delo? Bile so počitnice. Bil sem zidarski pomočnik, ker smo obnavljali pročelje župnišča, župnik Jože Ličen pa je v začetku septembra imel zadnjo pripravo birmancev pri Svetem Antonu.

Dan pred birmo sem doživel nesrečo, ko mi je velik kamen padel na nogo in prebil žilo. Tako sem v nedeljo, ko je bil župnik na birmi, moral sam, šepajoč v enem čevlju in izposojeno copato, imeti poroko, mašo in krst.

Dve leti sem se »sprehajal« od Trente do Kobarida in Rajblja

Iz Bertokov sem šel za dva tedna domov, kjer pa me je gospod škof na pogrebu rojaka gospoda Janka Premrla, nekdanjega župnika in dekana pri Sveti Luciji (Most na Soči), dejal, da grem za nedeljskega kaplana v Bovec.

Vendar se to zaenkrat ni uresničilo. Zakaj? Zgodila se je prometna nesreča, kjer je en duhovnik umrl, trije pa so bili hudo poškodovani. Bovški župnik, ki je bil eden izmed njih, je rekel, da ne rabi nedeljskega kaplana, ampak stalnega kaplana, ko pa je imel obe nogi v mavcu.

Tako sem šel za en mesec na študij šestega letnika in šel dvakrat pomagat kot nedeljski kaplan v Postojno. Vendar so me po posredovanju gospoda Rafka Valenčiča za vse svete vseeno poslali v Bovec. Ko je župnik Slavko Černigoj videl, da bi se dalo shajati z menoj, sta se s škofom dogovorila, da pridem za stalnega kaplana v Bovec.

Tu sem bil v začetku sam za vse, samo del verouka je imel župnik kar iz svoje sobe. Pol leta sem se z njegovim kolesom (svojega nisem imel) vozil po vaseh, pomagal pa tudi gospodu Andreju Tratniku na Srpenici.

Medtem sem opravil izpit za motor in avto ter dobil rabljen moped, last škofije, pri gospodu Efremu Mozetiču v Vipolžah. Šel sem ga iskat in se pricijazil z njim v Bovec. Dve leti sem se sprehajal od Trente do Kobarida in Rajblja (kar delajo tudi sedanji bovški duhovniki).

V dobrem in slabem enajst let župnikovanja na Vrheh

Kakor je bil vzrok za moj prihod v Bovec nesreča, tako je bila smrt vzrok za odhod iz njega. Moji prvi dekreti so bili vsi po telefonu. V Vipavi je umrl dekan Slavko Podobnik, kar je sprožilo zakasnele prestavitve in jaz sem se znašel v Štjaku s soupravo Vrabč.

To so dve bolj hribovski župniji, ki obsegata 20 vasic in bil je čas, ko so še kontrolirali prihodke župnije. Imel sem zapečaten zvezek, v katerega sem moral vpisovati miloščine in enkrat se je zgodilo, da so prišli pogledat če vpisujem. Bili so časi in kraji kjer ni bilo pravih poti, ampak bolj kolovozi. Sčasoma se je to urejalo in po teh poteh sem se v začetku preganjal z mopedom.

Oblasti so me večinoma pustile pri miru, le tu pa tam se je oglasil policaj, ki je bil zadolžen za »Vrhe«. Mislili so si: kaj nas briga mlad, neizkušen hribovski župnik. Ljudje pa so bili domači, dobri, povezni z župnikom in celo tisti, ki so bili ali so veljali za komuniste, so hoteli, da sem prišel k njim, ko sem vsako leto blagoslavljal hiše. Zaradi te navade sem prvo leto spoznal vse ljudi.

Zanimivo je bilo v zimi drugega leta mojega bivanja na Vrheh, ko sem blagoslavljal hiše. Zjutraj sem v lepem vremenu odšel od doma, zvečer pa sem se vračal iz štiri kilometre oddaljene vasi, hodeč po jarku in moped sem vlekel za seboj, ampak ne, ker bi bil »nadelan«, ampak zaradi velike poledice, ki je napravila cesto neprevozno.

Tako sem preživel v dobrem in slabem enajst let župnikovanja na Vrheh. Vendar, ostajajo mi predvsem lepi spomini, saj sem v vsako vasico prišel, kot bi prišel domov.

V Senožečah sem preživel dvajset let

Zdaj se je zopet škof Jenko spomnil, da je čas, ko moram spakirati in iti naprej. Imel je namreč navado, da je malokoga pustil na župniji več kot deset let, razen, če se mu je upiral z vsemi štirimi, jaz pa sem bil tu že za dva moja predhodnika. Tudi jaz sem malo ugovarjal ampak ne zaradi upora, temveč, ker se mi je zdelo neumno iti v sosednjo župnijo – kot bi šel iz sobe v sobo. Zgodilo pa se je nekaj nenavadnega. Škof Jenko, ki je običajno samo ukazoval, me je prosil naj grem v Senožeče, ker so mu trije odpovedali.

Tako sem se preselil pod Vremščico, k svetemu Jerneju in ostalim zavetnikom podružnic. Upravljal sem še dve samostojni kaplaniji: Štorje in Kazlje. Tu sem preživel dvajset let.

Čeprav so se tisti, ki so se uprli, bali priti v Senožeče, sem jaz živel s prebivalci v lepem sožitju. Ni bilo hiše, ne stanovanja, kamor bi se bal priti ali od koder bi me nagnali. Če ni bil verski obisk, je bil pa na človeški podlagi. Spomnim se človeka, ki je veljal za najbolj zagrizenega v vasi ter je po vojni kontroliral in prešteval kdo gre v cerkev. Tudi zdaj, na starost, je stal ob poti v cerkev in pogledal stran in morda še zaklel (prekleti far), ko sem šel mimo v cerkev.

Zgodilo pa se je, da je bil v bolnišnici in kot sem imel navado za ostale župljane, sem obiskal tudi njega. Domači, ki so bili na obisku, še najbolj pa on, so obstali. Vendar, kaj je bil rezultat? Ni začel hoditi v cerkev, ker to bi bilo preveč, spremenil se je odnos do mene in tudi ostalih, ki so hodili v cerkev. Če sva se srečala, se je rad ustavil in spregovoril z menoj.

Zopet se je Bog boril zame

Po šestnajstih letih dela v Senožečah sem doživel srčni infarkt. Zopet se je Bog boril zame. Čeprav sem videl ravno črto svojega srca, se je Bog odločil, da sem še potreben na tem svetu. Bil je z menoj v bolezni, kakor je bil prej in potem.

Pa še eno pričevanje za tiste, ki jim bolniško maziljenje nič ne pomeni in ne verujejo, da Bog po njem pomaga tudi k telesnemu zdravju, če je njegova volja in je po njegovo potrebno. Jaz sem se zbudil iz nezavesti, ko mi je gospod Janez Kavčič, kaplan v Izoli, delil zakrament svetega bolniškega maziljenja.

Pričevanje zdaj že pokojnega gostilničarja iz Hrvatinov pri Kopru, ki je bil z menoj na intenzivni. Ko so mi spravili srce v ritem, je zdravnik dejal: »Mi smo svoje napravili! Pravijo, da je duhovnik! Zdaj pa naj Bog poskrbi zanj!«

Za župnika v župnijo Jelšane, ki so jo leta 1953 razdelili ljudje na dva dela

Po nasvetu zdravnika sem škofa prosil za premestitev na lažje delovno mesto, vendar se ga »zame« štiri leta ni našlo. Po štirih letih se je ponudila priložnost, ko je zbolel župnik v Jelšanah, gospod Jožko Kovačič.

Naselil sem se na meji s Hrvatsko in postal »klicar« za polovico nekdanje župnije Jelšane, ki jo je razdelila meja s Hrvatsko, oziroma so jo razdelili ljudje, ki so leta 1953 volili za Hrvaško. To se ni veliko poznalo do leta 1965, ko je bil isti župnik, nato pa je bil drugi župnik, verouk in druga šola. Še bolj pa se pozna zdaj, ko je res druga država in ne samo republika.

Duhovnik je človek, ki je prišel izmed ljudi in je za ljudi

Ob prehodu iz Štjaka v Senožeče nisem čutil posebne razlike, tukaj pa je je več. Zakaj? Tukaj so ljudje živeli v drugačnih razmerah in zato so drugačni. Moti, jezi in v smeh me spravlja, ko rečejo, da mora biti tako kot je »od vavik«. Ampak to velja samo za nekatere stvari, ki so njim »po nosu« in za verske običaje. Vendar to je povsod enako z majhnimi razlikami, če poslušaš sobrate.

In kaj je duhovnik? Duhovnik je človek, ki je prišel izmed ljudi in je za ljudi.

V čem je bistvo in lepota duhovništva? Da nisi duhovnik zase, za svojo dušo, za svoj »lušt«, ampak za ljudi. Kakšno zadoščenje je za duhovnika, ko vidi, da ga ljudje sprejemajo, da jim njegov trud veliko pomeni, da si ga vzamejo k srcu in želijo skupaj z njim nekaj napraviti iz svojega življenja in življenja družin ter župnije.

Duhovnika najbolj boli propad družin

Kaj najbolj boli duhovnika – župnika, ki je to z vso dušo, v današnjem času? Propad družin! Gledaš v duhu družine iz bivših župnij ter sedanje in se ti milo stori, ko slišiš njihove trditve, da so verni a ne cerkveni. Kaj to pomeni?

Vera ni kartica, ki jo moraš včasih pokazati, ni obesek, ni rožni venec, ki visi v avtomobilu. Ne moreš imeti Boga za Očeta, če nimaš Cerkve za mater, če se tvoja vera ne pokaže v življenju, če ne hodiš z roko v roki s svojimi brati in sestrami, po Božji poti proti končnemu cilju.

Največje veselje za župnika je, če to vidi, če to doživlja in spoznava to o svojih bivših župnijah. Spozna, da seme ni bilo zaman sejano, čeprav se je takrat tako zdelo. Težko bi živel brez ljudi, brez srečanj z njimi, brez zaupanja, pogovorov pa tudi brez dela in veselja z njimi.

O tem razmišljajte mladi duhovniki ob spominih starega župnika, ki ni veliko storil, ni bil pomemben, a je živel z ljudmi. Poznam ljudi, ki so šli na pot duhovništva z mislijo na kariero in ker se to ni uresničilo, so pustili duhovništvo. Ali so bili to Kristusovi učenci, njegovi prijatelji? Bili so prijatelji samega sebe, ni jih klical Jezus, ampak so se poklicali sami. Mladenič, razmisli o tem!

Kaj pa mladina, ki je danes okrog nas, jutri pa je ni nikjer več?

Pred kratkim sem slišal kako neka šolska in birmanska skupina še vedno drži skupaj in se celo veča. Bog daj, da jih ne bi družila samo človeška plat, zabava, ampak tudi kaj, kar je ostalo od veroučnih srečanj. Ne govorim zaman staršem, ki obupujejo nad otroci: Če jim vest govori, da so storili, kar je bilo v njihovi moči, potem naj zaupajo, da se ne samo oni, ampak tudi Bog bori za njihove otroke.

Kaj lahko še pove stari župnik, ki so ga obsodili, da je zlatomašnik? Kvečjemu to, da se mu bliža konec zaradi šibkega zdravja, a da še vedno veruje, da se Bog bori z njim in zanj, pa tudi za vse tiste, ki jih je srečal ter vodil na svoji duhovniški poti. Naj se konča z novomašnim in zlatomašnim geslom: »Ne nam, Gospod, ne nam, ampak svojemu imenu daj čast!«


Jubilanti, Franc Raspor, Jelšane, 2019.doc