Zlato pismo Kartuzijanom
Objava:
17. 09. 2004 / 07:26
Deli:
Čas branja:
4 minute
Nazadnje Posodobljeno:
17.05.2021 / 13:58
Zlato pismo Kartuzijanom
Kartuzija Pleterje letos praznuje 600 letnico ustanovitve in 100 letnico ponovne poselitve kartuzijanov pod Gorjance. Za obeležitev visokega jubileja so v novomeškem območnem zavodu za varstvo kulturne dediščine pripravili razstavo in katalog, ki predstavljata osnovne zgodovinske okoliščine nastanka kartuzijanskega reda, duhovnost in poslanstvo ter način življenja menihov. Razstava bo na ogled tudi v Galeriji Družina od 5. do 29. oktobra. Na novinarski konferenci so predstavili tudi knjigo Zlato pismo, ki je kot pismo, namenjeno Kartuzijanom, nastala leta 1144. Predstavil jo je direktor naše založbe dr. Janez Gril.
»Zlato pismo spada med srednjeveška mojstrska dela, ki še danes zaslužijo našo pozornost,« je v spremni besedi v slovensko izdajo napisal stiški opat dr. Anton Nadrah. P. Janez Hollenstein branje Zlatega pisma primerja s plezanjem na goro. Avtor kot izkušen duhovni vodnik je prvi v navezi, »ves zaljubljen v lepoto strmega vzpona«, drugi v navezi pa so mladi menihi in drugi začetniki, ki si sami »v opremi duhovnega plezalca«, ne upajo naprej, zato pri duhovnem vzponu na Božjo goro zaupajo izkušenemu vodniku.
Za boljše razumevanje smo v slovenski izdaji poleg prevoda ohranili tudi latinsko besedilo. Predstavitev Viljema Teodoriškega in njegovega duhovnega ozadja, ki ga je napisal p. Janez Hollenstein, je temeljita in bo bralcu v veliko oporo. Prevajalec je prevod opremil z izčrpnimi opombami v poševnem tisku. Zelo koristni so tudi latinsko-slovenski slovarček pomembnejših izrazov, kazalo najpogostejših avtorjevih izrazov in seznam svetopisemskih navedkov, ki so navedeni na koncu knjige.
Viljem Teodoriški velja za najpomembnejšega teologa svojega časa. Rodil se je leta 1085 v Liegeu v današnji Belgiji. Po končanem šolanju je postal menih v benediktinskem samostanu v Reimsu. Ob srečanju s sv. Bernardom se je navdušil za cistercijane, prestopil v njihov red in kasneje postal opat v samostanu sv. Teodorika. V svojih teoloških razpravah je pisal o zrenju Boga, postu in dostojanstvu ljubezni. Njegova teologija duha in srca se ukvarja z vprašanji o razmerju med psihologijo in mistiko, milostjo in svobodo, bistvom in dostojanstvom ljubezni in podobnimi, tudi danes aktualnimi temami. Pri tem se je opiral na cerkvene očete, tako zahodne kot vzhodne, zlasti na Origena in Gregorija iz Nise. Seznam njegovih razprav pričuje o njegovi visoki duhovni in kulturni razgledanosti ter zrelosti njegove teološke misli. Ko je leta 1144 nekaj mesecev prebil v Kartuziji Mont-Dieu - Božji gori, je v zahvalo mladim menihom napisal posebno pismo, ki je kasneje, kot že vemo, dobilo naziv Zlato pismo. Umrl je 8. septembra 1148. Benediktinci in cistercijani ga častijo kot blaženega.
Viljemov nauk v Zlatem pismu in v vseh drugih delih je svojevrstna teologija srca. Povzamemo jo lahko z njegovo značilno mislijo, da je ljubezen že sama tudi umevanje in uvidevanje, da torej ljubezen vodi k spoznavanju. Takšna ljubezen je »bogolika«, Bogu podobna. Vera v Kristusa se s pomočjo Svetega Duha razcveti v ljubezen. Redovno življenje, ki je samo izpostavljena oblika običajnega krščanskega življenja, je »posebna šola božanske ljubezni«.
Naroči
Zlato pismo
Kartuzijanom na božji gori - leta 1144
»Zlato pismo spada med srednjeveška mojstrska dela, ki še danes zaslužijo našo pozornost,« je v spremni besedi v slovensko izdajo napisal stiški opat dr. Anton Nadrah. P. Janez Hollenstein branje Zlatega pisma primerja s plezanjem na goro. Avtor kot izkušen duhovni vodnik je prvi v navezi, »ves zaljubljen v lepoto strmega vzpona«, drugi v navezi pa so mladi menihi in drugi začetniki, ki si sami »v opremi duhovnega plezalca«, ne upajo naprej, zato pri duhovnem vzponu na Božjo goro zaupajo izkušenemu vodniku.
Za boljše razumevanje smo v slovenski izdaji poleg prevoda ohranili tudi latinsko besedilo. Predstavitev Viljema Teodoriškega in njegovega duhovnega ozadja, ki ga je napisal p. Janez Hollenstein, je temeljita in bo bralcu v veliko oporo. Prevajalec je prevod opremil z izčrpnimi opombami v poševnem tisku. Zelo koristni so tudi latinsko-slovenski slovarček pomembnejših izrazov, kazalo najpogostejših avtorjevih izrazov in seznam svetopisemskih navedkov, ki so navedeni na koncu knjige.
Viljem Teodoriški velja za najpomembnejšega teologa svojega časa. Rodil se je leta 1085 v Liegeu v današnji Belgiji. Po končanem šolanju je postal menih v benediktinskem samostanu v Reimsu. Ob srečanju s sv. Bernardom se je navdušil za cistercijane, prestopil v njihov red in kasneje postal opat v samostanu sv. Teodorika. V svojih teoloških razpravah je pisal o zrenju Boga, postu in dostojanstvu ljubezni. Njegova teologija duha in srca se ukvarja z vprašanji o razmerju med psihologijo in mistiko, milostjo in svobodo, bistvom in dostojanstvom ljubezni in podobnimi, tudi danes aktualnimi temami. Pri tem se je opiral na cerkvene očete, tako zahodne kot vzhodne, zlasti na Origena in Gregorija iz Nise. Seznam njegovih razprav pričuje o njegovi visoki duhovni in kulturni razgledanosti ter zrelosti njegove teološke misli. Ko je leta 1144 nekaj mesecev prebil v Kartuziji Mont-Dieu - Božji gori, je v zahvalo mladim menihom napisal posebno pismo, ki je kasneje, kot že vemo, dobilo naziv Zlato pismo. Umrl je 8. septembra 1148. Benediktinci in cistercijani ga častijo kot blaženega.
Viljemov nauk v Zlatem pismu in v vseh drugih delih je svojevrstna teologija srca. Povzamemo jo lahko z njegovo značilno mislijo, da je ljubezen že sama tudi umevanje in uvidevanje, da torej ljubezen vodi k spoznavanju. Takšna ljubezen je »bogolika«, Bogu podobna. Vera v Kristusa se s pomočjo Svetega Duha razcveti v ljubezen. Redovno življenje, ki je samo izpostavljena oblika običajnega krščanskega življenja, je »posebna šola božanske ljubezni«.
Naroči
