Zlatomašnik prof. dr. Janez Juhant. FOTO: Jože Potrpin

Z jubilantom so somaševali župnik Jože Čuk, nekdanji dekan Teološke fakultete Univerze v Ljubljani lazarist dr. Robert Petkovšek, direktor Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano in duhovni pomočnik v Sori mag. Anton Česen, kapucin br. Štefan Kožuh in mag. Martin Zlobko.

Fotogalerija Jožeta Potrpina:

Hvaležni za držo in zvestobo

Župnik Čuk je uvodoma jubilantu, svojemu profesorju, danes sodelavcu v župniji in prijatelju namenil še posebej izbrane besede: »Če ste že kdaj bili na novi maši, potem veste, kako je novomašnik ves v ospredju, vse se vrti okrog njega, nekje je povzdignjen, kot nekak, recimo temu, vrhunec študija. Ampak, ko novomašnik izreka posvetilne besede, jih ne izreka tako, kot jih izreka duhovnik, ki ima petdeset let življenja duhovniške službe. Zakaj? Zato ker novomašnik še v resnici ni trpel, ni doživel nobenega poraza. V resnici dela vse prav, ampak čutimo, da za njim še ni življenja. Medtem ko zlatomašnik izreka besede, To je moja Kri, To je moje Telo, čutimo, da je to tudi tvoja kri in tvoje telo. Se pravi, nekaj, kar je povzelo tvoje življenje, delovanje. In vsega je bilo na tej poti. Zato ti izrekamo res hvaležnost za tvojo držo in zvestobo.«

Polna župnijska cerkev v Sori. FOTO: Jože Potrpin

V tišini in samoti

Zlatomašnik dr. Janez Juhant je v slavnostni pridigi spomnil, da ob jubileju župniki naštevajo župnije, krste, poroke in pogrebe, kako spremljajo umirajoče, gradijo in popravljajo. Pa tudi sam je zidal. Vendar bolj zapletena je zidava Božjega kraljestva. »Sem seveda dušni pastir, a vseskozi tudi filozof, samotar, izoliran, razglabljajoč o človeku, svetu, Bogu, o izvoru in cilju življenja. Ema, hvala, ker deliš z mano zahtevno življenje, samoto, križe in bremena, povezana z zahtevno in kritično duhovniško potjo, z malo priznanja. … Vseskozi živim v napetosti med človekom-duhovnikom, poklicanim k ljudem, ter profesorjem, ki razglablja ob knjigah in za računalnikom. Na poti sem srečeval bolj ali manj vplivne ljudi, vsak je le človek. Življenje je treba tehtati v tišini in samoti, da ga spoznavamo in si ga podelimo med seboj.«

Fotogalerija Jožeta Potrpina:

Simbolna sprava

Po navedenih več »srčnih« utrinkih z duhovniške poti je zlatomašnik spomnil na izzive, ki so prišli s Soro. »Hvala ti (župnik Jože) za graditev pristnih človeških odnosov in za to slovesnost, ki jo doživljam tudi kot simbolno spravo in pozornost uradne Cerkve do mojega dela v Cerkvi in družbi. Dragi župljani, povezuje nas 38 let skupnega življenja v Sori, odkar sem postal duhovnik v karmelu leta 1986, ki mi je bil tudi vseskozi svojevrsten človeški, duhovniški in duhovni izziv in obenem opora na moji duhovniški poti.«

Janez Juhant: Duhovništvo pa je še poseben izziv Cerkvi in družbi in ga ni brez poglobljenosti v Bogu in medčloveške opore v skupnosti. Je 'glas vpijočega v puščavi' in živo Božje znamenje ali pa to ni. FOTO: Jože Potrpin

Dvigati pogled

V nadaljevanju je izrazil veselje nad prisotnostjo in vtkanostjo vseh, iz župnije in od drugod, v njegovo duhovniško pot. »Duhovnik se jemlje iz ljudstva in daje za ljudstvo. To je edino, kar šteje in potrjuje našo krščansko duhovno povezanost, ki se utrjuje v skupnosti, zato je vsak izmed Vas zame mozaik na duhovniški poti. Duhovniško ali laiško poslanstvo vernega človeka je dano po božji volji, ne po njegovih zaslugah. Duhovništvo pa je še poseben izziv Cerkvi in družbi in ga ni brez poglobljenosti v Bogu in medčloveške opore v skupnosti. Je 'glas vpijočega v puščavi' in živo Božje znamenje ali pa to ni. Zato se duhovnik ne more in ne sme vdati, saj je bistvo njegovega poslanstva odpirati pota do Kristusa, dvigati pogled, prinašati upanje, tudi v najbolj brezupnih stiskah in položajih.«

Fotogalerija Jožeta Potrpina:

Rešuje le vera

Po besedah slavljenca pa v današnjih razmerah in sicer vernega človeka, posebej duhovnika, lahko rešuje le vera. »Že Ehrlich je zapisal, da drugi lahko nekako živijo v zemeljskih okvirih, družine, poklica in svojih zadolžitev, duhovniku pa ostaja le vera in brez globokih duhovnih korenin v Bogu ne more preživeti; brez vere je njegovo poslanstvo prazno: Kot duhoven človek je potopljen v Božjo skrivnost ali pa ni duhovnik. Le tako je lahko vodnik drugim, ki jih v Kristusovem imenu vabi, naj z njim odrinejo na globoko in tudi v brezupnih položajih dvigajo pogled kvišku. Zato so svete maše, še bolj nove kot zlate, izraz našega upanja, ki ne mine. Ne sami, pač pa le skupaj z vernimi smo duhovniki nosilci tega upanja za svet, saj se vsi le v Bogu gibljemo, živimo in smo. Zato sem Vam hvaležen, da to upanje in vero delite z menoj.«

Dr. Janez Juhant z narodnimi nošami. FOTO: Jože Potrpin

Zlatomašnikovo darilo

Ob koncu slavja so zlatomašnika nagovorili, mu čestitali in se zahvalil tudi župljani župnije sv. Katarine-Topol, kjer je prof. Juhant šest let (od leta 1980) zagnano in plodovito deloval kot mlad duhovnik. Pred zahvalno pesmijo pa se je Bogu zahvalila za dan zlate maše, organizatorje in sodelavce, zlatomašnika, strica Janeza, njegove starše, sorodnike in dobrotnike ter vse, ki ga spremljajo na duhovniški poti, še bratova vnukinja Leja Juhant.

Po maši pa so navzoči lahko zlatomašniku stisnili roko in čestitali, od njega prejeli darilo, podpisano knjigo, izdano prav za to priložnost, z naslovom Domačija pod Svetim Antonom.