Če bi v slovenski t. i. polpretekli zgodovini iskali ljudi, ki jih je ideološko gnano zgodovinopisje iz propagandističnih namenov total(itar)nega obvladovanja družbe najbolj dosledno zgnetlo do nerazpoznavnosti, bi morali med njimi nujno in morda celo na prvem mestu omeniti medvojnega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana. V večinski spomin ga je takšno sistematično ravnanje, ki je segalo od šole do medijev, od sodnih do političnih izrekanj, od »strokovne« do pogrošne literature dobesedno vžgalo z vsemi mogočimi in nemogočimi negativnimi oznakami. Prav zaradi tega je pomembno, da neizpodbitna, z dokumenti podprta spoznanja, ki ga prikazujejo v popolnoma drugačni podobi, pridejo do javnega izraza, saj le takšna pot omogoča očiščenje oskrunjenega zgodovinskega spomina na človeka, ki ni bil nikakršen izdajalec, temveč »žlahten Slovenec in plemenit škof«, kot so o njem pripovedovali ljudje, ki so mu bili blizu.

Ob koncu maše v spomin na pokojnega ljubljanskega ordinarija se je verno občestvo s škofi in duhovniki zbralo ob grobu, kjer škof Rožman počiva od 13. aprila 2013. Z molitvijo in pesmijo je bila izražena zahvala za vse, kar je v obilni meri dobrega storila za ljudi, ki so mu bili zaupani.

Prav očiščevanju spomina skozi večplastno predstavitev Rožmanove osebnosti in njegovih ravnanj je bil namenjen spominski zbor, ki ga je v soboto, 16. novembra (torej prav na dan, ko je dr. Gregorij Rožman v zgodnjih jutranjih urah leta 1959 umrl v ameriškem Clevelandu), v prostorih Katoliškega inštituta v Ljubljani priredila skupina laiških društev in gibanj (Slovenski katoliški izobraženci, Nova Slovenska zaveza, Prebudimo Slovenijo, Vseposvojitev in Združeni ob lipi sprave); sledila je maša v ljubljanski stolnici, ki jo je ob somaševanju škofovskih sobratov Alojza Urana in Franca Šuštarja ter 25 duhovnikov za pokojnega ljubljanskega ordinarija daroval njegov naslednik Stanislav Zore.

Prispevki na stvaren Rožmanov portret

Spominski zbor je na dr. Gregorija Rožmana pogledal z različnih poznavalskih zornih kotov.

P. dr. Metod Benedik ga je predstavil kot profesorja cerkvenega prava najprej v Celovcu, nato v Ljubljani. Skozi zapise, ki jih je objavljal predvsem v Bogoslovnem vestniku, se pokaže, da jih je pisal pravno dobro izobražen človek, a ne toliko z znanstveno-pravnimi nameni, temveč predvsem v željo, kako zapletena cerkvenopravna vprašanja razumljivo predstaviti praktičnemu dušnemu pastirju. Že v tem obdobju se je torej pokazalo, da je bil Rožman »po duši in predvsem v svoji dejavnosti izrazit pastoralist«.

Pomemben del Benedikovega prispevka je bil povezan s predavanjem, ki ga je Rožman naslovil Cerkev in politika, za katerega pa ni znano, za kakšno priložnost ga je pripravil. V njem se je opredelil tudi do vprašanja o udejstvovanju duhovščine v politiki, o čemer je med drugim ugotavljal: Ker se v modernih državah obravnavajo na političnem torišču zadeve, ki se tičejo tudi cerkve in njenih nalog, kakor so n.pr. verski pouk v šolah, zakon, interkonfesionalne razmere, imenovanja na izpraznjena cerkvena službena mesta itd., zato cerkev kleru kot poklicanemu organu pri reševanju cerkvenopolitičnih zadev ne brani političnega delovanja, da celo ga je v posebno važnih slučajih na to opozorila.« Pri tem pa je, kot je dejal dr. Benedik, pomembno Rožmanovo opozorilo, da Cerkev nikdar ne istoveti strankarska načela z religijo, in še naprej: če bi iz političnega delovanja klera sledila škoda za vero in versko življenje, je prepovedala vsako politično udejstvovanje.


Na spominskem zboru so škofa Rožmana z različnih zornih kotov predstavili dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Metod Benedik, dr. Renato Podbersič in dr. Helena Jaklitsch. Prebran je bil tudi prispevek dr. Staneta Grande.

Dr. Stane Granda se zbora sicer ni mogel udeležiti, v prebranem prispevku pa je skiciral podobo »še vedno skrivnostnega Rožmana«, kar se kaže tudi v njegovem odnosu do partizanstva. V skrbi za vsakega človeka je kot škof še leta 1944 ohranjal zvezo z Borisom Kidričem, do kdaj je ta zveza obstajala in kdo jo je vzdrževal, ostaja odprto vprašanje. Med temi vzdrževalci zveze je bil gotovo Stane Mikuž, brat Metoda Mikuža, partizanskega duhovnika in nekdanjega Rožmanovega tajnika, pozneje ključnega oblikovalca povojnega zgodovinopisja. Prav za slednjega bi lahko veljale besede dr. Grande: ljudje, ki jim je škof Rožman pomagal in jim naredil takšne ali drugačne usluge, so se praviloma o njem izražali najbolj negativno in žaljivo.

Še vedno namreč lahko v Slovenskem biografskem leksikonu, dosegljivem na spletu, beremo Mikuževo geslo o Rožmanu, v katerem najdemo klerofašistične zmerjavke in revolucionarno latovščino. V izhodišče svojega prispevka ga je postavila zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch in z njim ponazorila posplošeno podobo o škofu, ki si ga večina še vedno predstavlja npr. preko ničkolikokrat objavljene in manipulativne intepretirano fotografijo z domobranske prisege na bežigrajskem stadionu aprila 1944. Ob tem si moramo priznati, da je »sedemdesetletna gonja proti škofu pustila sled v vsakem izmed nas. Tudi med katoličani.

Šele ko si priznamo, da vsa ravnanja škofa vidimo in ocenjujemo skozi oči rdeče ideologije, ki je toliko desetletij obvladovala celoten slovenski prostor, ne le javen, pogosto tudi čisto zaseben, lahko začnemo na novo sestavljati Rožmanov lik. Prva stvar, ki jo bomo spoznali, je, da o škofu pravzaprav večinoma ne vemo nič drugega kot prav tisto, kar nam je skrbno izbrano servirala pretekla oblast in uradna zgodovina, ki so jo pisali zmagovalci.« Ko pa se od te vsiljene naracije umaknemo in se naslonimo na preverljiva dejstva, se izriše drugačna Rožmanova podoba, strnjena v besedah Helene Jaklitsch: »S škofom Rožmanom morda nismo dobili največjega politika, pa to tudi ni bila njegova naloga. S škofom Rožmanom morda nismo dobili največjega filozofskega misleca vseh časov, toda tudi to ni bilo njegovo poslanstvo. S škofom Rožmanom smo dobili človeka z velikim srcem, ki se je neutrudno razdajalo vsem pomoči potrebnim in je ostalo zvesto svojemu škofovskemu poslanstvu ter domovini. V tem je in mora biti naša neizmerna hvaležnost.«

Da je resnično pomagal ali vsaj skušal pomagati vsem, ki so v nepreglednih vrstah v vojnih razmerah trkali na njegova vrata, je na podlagi slovenskih in italijanskih dokumentov dokazoval dr. Renato Podbersič. Škof Rožman je posredoval vsaj za 1210 posameznikov in več skupin (v katerih je bilo vsaj 4.500 posameznikov) in jih pomagal rešiti trpljenja. Pomembno mesto pri tem zavzema njegovo prizadevanje za Jude, ki so prav preko Ljubljane iskali rešitev iz nacističnih preganjanj v Vhodni Evropi in ustaških na Balkanu. Dokumenti in pričevanja potrjujejo, da je po Rožmanovi zaslugi preživelo med 1300 in 1500 Judov, torej približno toliko, kot jih je rešil svetovni znani Oscar Schindler. Slednji je za svojo požrtvovalno prejel priznanje in nosi naziv pravičnik med narodi, ki ga podeljuje izraelski spominski center Jad Vašem. Dr. Renato Podbersič je zato na spominski zbor in predstavnike Cerkve naslovil vprašanje: »Kdaj bomo tudi mi zmogli toliko poguma, da bomo škofa Rožmana predlagali za vstop med pravičnike med narodi?«

Za stvarno podobo škofa Rožmana in razkrivanjem laži in podtikanj na njegov račun je verjetno največ naredila zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar – tudi z analitičnim razgaljenjem montiranega sodnega procesa, na katerem je bil škof Rožman avgusta 1946 v odsotnosti obsojen na dolgoletno zaporno kazen in odvzem državljanskih svoboščin; šlo je za proces, v katerem so revolucionarni oblastniki želeli moralno uničiti najvidnejšega predstavnika Cerkve in s tem posredno celotno Cerkev na Slovenskem, ki je bila po koncu vojne še edina organizirana sila zunaj Komunistične partije.

Dr. Griesserjeva je v svojem prispevku nanizala vrsto nepravilnosti v tem sramotnem sodnem postopku, ki je bil v samostojni Sloveniji – po mučnem procesu, polnem ovir in zavlačevanj – razveljavljen (2007) in slednjič ustavljen (2009): sodišče se sploh ni ukvarjalo z dokazovanjem in mu je sodilo po revolucionarnem pravu, vojaško sodišče zanj sploh ni bilo pristojno, škofu ni bila izročena obtožnica, ni dobil poziva na glavno razpravo, nedopustno mu je bilo sojeno v odsotnosti, sodišče zavestno ni upoštevalo dejstva, da je pomagal številnim ljudem, tudi komunistom (npr. Tonetu Tomšiču), kar je le eden od dokazov, da mu je bila onemogočena učinkovita obramba. In še bi lahko naštevali.

Na takšno izkrivljeno sojenje se je odzval tudi sam škof Rožman. Prav z njegovimi besedami, zapisanimi septembra 1946 v Celovcu, s katerimi je znova utemeljil svoje ravnanje v prepričanju, da je v brezbožnem komunizmu videl največjo nevarnost za krščansko življenje svojega naroda, je dr. Griesserjeva sklenila sobotni spominski zbor: »Če sedaj pred Bogom vse prav premislim, morem priti samo do enega in edinega zaključka: Tudi v drugo bi vse to več ali manj enako storil. To je moj ‚zločin’ zaradi katerega sem bil obsojen …«

»Teža križa in plačilo«

V mašnem nagovoru se je nadškof Stanislav Zore zahvalil vsem predavateljem; kar je bilo predstavljeno na spominskem zboru namreč po njegovih besedah »bistri podobo pokojnega škofa Rožmana in čisti spomin nanj in na njegovo delovanje, ki je bil in je še vedno v našem prostoru preveč zamegljen, celo zamazan. Vsaka povedana beseda in vsako zapisano dejstvo pa kaže njegovo resnično vlogo v izjemno zahtevnem času divjanja svetovne vojne, ki je bila pri nas krinka za izvedbo komunistične revolucije.«
Tudi sam je spregovoril o svojem preizkušanem predhodniku, in sicer predvsem v ključu njegovega škofovskega gesla Teža križa in plačilo. Naložen mu je bil težak križ vojne in njene zlorabe s strani komunistične partije; križ klevet, obtožb in sovraštva, čeprav je bil namen njegovih posredovanj pri oblasteh le reševanje tisočev ljudi; nato križ izgnanstva, ki ga je posvetil skrbi za izseljence in begunce … »Pogumno in zvesto je nosil težo križa, naj mu Božja vsemogočnost nakloni tudi plačilo,« je mašni nagovor sklenil sedanji ljubljanski nadškof.

Foto: Tatjana Splichal