»A bo apokalipsa?« me je vprašal eden od bratov nekoliko posmehljivo, ko sem mu sredi februarja po telefonu povedala, da sva si z možem pripravila zalogo živil, če se bo treba zaradi epidemije koronavirusa zapreti v hišo.

»Saj ne bomo zdaj že kar vsi zboleli,« mi je odgovoril nekdo, ko sem prvi teden marca vprašala, ali ne bi odpovedali dejavnosti, načrtovane za teden kasneje.

Seveda ni apokalipsa in tudi nismo vsi zboleli, je šlo pa vse skupaj še hitreje, kot so si predstavljali tisti, ki so pričakovali slab scenarij.

Ob opisu svoje izkušnje in svojega doživljanja epidemije novega koronavirusa ne morem mimo neprijetnih občutkov, ko sem poskušala ljudem okrog sebe dopovedati, da so okoliščine vendarle nekoliko resnejše, kot si predstavljajo. Ker kar niso hoteli poslušati, nisem hotela v razlage vlagati preveč energije – potem bi šele izpadla panična! 1. marca je bil potrjen prvi primer okužbe pri nas. Dva tedna kasneje je država povsem obstala.

Saj razumem nejevero ljudi – v zahodnem svetu že tako dolgo živimo v miru, izobilju in blaginji, da si sploh več ne predstavljamo, kako majhna stvar lahko naše ustaljene tirnice povsem postavi na glavo. Že tako majhna, kot je virus.

Ravno zato, ker je tako majhen, se nanj lahko še tako pripraviš, pa bo našel kaka stranska vrata ali vsaj špranjo. Otroke lahko še toliko opominjaš, naj si vestno in redno umivajo roke, naj kihajo in kašljajo v rokav in »za božjo voljo, odvadi se že vrtanja po nosu! Ne samo zaradi virusa, ampak ker je preprosto nagnusno.«

A otroci radi delajo po svoje. Se objemajo z vrstniki, se z njimi držijo za roke, si delijo sladkarije ... In potem roke nosijo v usta. Kdo bi lahko to preprečil? In sploh, kdo bi si mislil, da bo virus najprej izbruhnil ravno na osnovni šoli?

Ko se je to zgodilo in je naša šola zaprla vrata že nekaj dni pred ostalimi v Sloveniji, smo se pač tudi mi zaprli v hišo. Toda ne kot večina in kot smo tudi sami sprva načrtovali: da bi se virusa obvarovali. Pač pa, da ga ne bi slučajno raznesli naokrog.

In kakšno je torej življenje v gospodinjstvu z obolelim za koronavirusom? Predvsem si vsi veliko, veliko umivamo roke. Vem, da ste to v zadnjih dneh slišali že neštetokrat. In da najverjetneje to tudi sami delate. A če si rok niste umivali toliko, da imate od tega že odrgnjeno in razpokano kožo, še vedno ne veste, kakšno je pravilno intenzivno umivanje rok.

Veliko je tudi spraševanja: »Kako si?« Tako drug drugega preverjava midva z možem, vsaj nekajkrat na dan. Predvsem pa so ponavljajočega se vprašanja že do grla siti otroci, saj ga redno zastavljava tako bolnim kot tistim, ki so (bili) zdravi – z dnem, ko to pišem, je takšnih primerkov pri nas doma sicer zmanjkalo. Ponavljajoče opozarjanje, naj vendar kašljajo v rokav, žal ni obrodilo sadov ...

Nikakor nočem zmanjševati pomena bolezni, ampak kot vse kaže, je pri otrocih potek večinoma blag in brez zapletov.

Zato nam pravzaprav ni hudega. Po prvem strahu in negotovosti je ždenje v hiši v družbi moža in treh pretežno bolnih otrok, zaradi katerih si tako rekoč ves dan samo umivam roke, vse skupaj postala presenetljivo prijetna izkušnja. V preobilici časa, ki ga sedaj preživljamo sami in skupaj, namreč znova in znova spoznavamo, da smo radi skupaj. Da se znamo imeti lepo.

Nekje sem zasledila, da naj bi bil virus, ki je zajel ves svet, božja kazen za grešno življenje sodobnih ljudi. Toda če je že res poslan od Boga, je zagotovo predvsem kot čudovita priložnost.

Zame, recimo, da se učim potrpljenja, primernega izražanja svojih želja in potreb ter brzdanja jeze, ko mi začne kdo hoditi po živcih. Ali da se lotim kakšnega opravila, ki se ga vedno izogibam.

Za moje otroke je to priložnost, da veliko gledajo risanke. Hecam se! Se bodo pa zagotovo kaj naučili iz reševanja poučnih nalog na spletu.

In ne nazadnje je to idealen čas, da svoje strahove in skrbi povsem prepuščam v Božje roke in zaupam, da On točno ve, kaj dela, jaz mu moram le slediti.