Življenje je za človeka največja vrednota. Je dar. P. Marko Rupnik govori o umetnosti življenja. Življenje je umetnina, lepota in še marsikaj. Življenja, še posebej vsakega novega, se veselimo, se zanj borimo. Vsak človek ga doživlja po svoje in ima do življenja njemu lasten odnos.

Hkrati pa se zdi, da mnogi življenja nimajo radi. Svojega življenja in življenja drugih (otrok, mladih, starejših) ne negujejo dovolj zavzeto in skrbno. Slovenci sodimo med narode, ki se najbolj redko odločajo za rojstvo novih življenj. Uvrščamo pa se na vrh lestvice narodov z najvišjimi stopnjami samomorov. Kot da ne živimo radi. Kot da se življenja izogibamo ali bojimo.


Prestrašeni

Nedavno mi je znanec potožil, kako se je letos na enodnevni izlet upokojencev prijavilo skoraj polovico manj udeležencev kot prejšnja leta. Na vprašanje, zakaj se za enodnevno druženje tokrat niso odločili, so mu odgovarjali, da zaradi recesije. Na takšne odgovore jim je postavil podvprašanje, ali se jim je zadnje leto zaradi recesije pokojnina znižala. Odgovor je bil, da to sicer ne, vendar je sedaj pač kriza in se ne ve, kaj bo. Ugotovil je, da večina sogovornikov ne živi nič drugače, nič slabše kot lansko leto. Vendar pa so postali povsem negotovi. V bistvu si ne upajo živeti. Nekako so ohromljeni in ne zmorejo normalno živeti. Morda je najhujša kriza prav v tem.


Zadovoljni

Koliko so te in podobne temačne misli o odnosu prebivalcev naše dežele do življenja upravičene, sem preveril s pomočjo podatkov Evropske raziskave vrednot. V njej so tudi odgovori na vprašanje: »Če ocenjujete nasploh, kako ste v teh dneh zadovoljni s svojim življenjem kot celoto?«

Več na:
http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/39F5265944675D17C1257AC4003923DD?OpenDocument


Foto: Karmen Smodiš