Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Praznična. 

V slikovitem Ljubnem pri Podbrezjah na Gorenjskem, kjer je že vrsto let njun dom v Sloveniji, v družbi šarmantnega psička Bina, delita z nama s fotografinjo trenutek večnosti. 

Ta se med njunimi umetniškimi stvaritvami v brezhibno obnovljeni stari hiši, kot se jo znajo dotakniti le roke umetnikov in ki je sama po sebi galerija ter spominja na ruski podeželski dvorec, ne zdi več tako neulovljiva. 

Ob dinamičnem pogovoru z diametralno različnimi izhodišči in pogledi sogovornikov ter življenjskih sopotnikov na krogotok življenja tonemo v poduhovljeno sfero razmišljanja o človeku, iskanja njegovega ravnotežja, sreče in izpolnjenosti. 

Zakonca se v svojem umetniškem opusu posvečata večplastnemu ustvarjanju. FOTO: Jana Jocif

Smo v prazničnem času, ki družine nekoliko bolj poveže, jim podari trenutke, ko se v večji meri posvetijo drug drugemu in se morda poglobijo tudi v neotipljive duhovne sfere, za katere v vrtoglavem vsakdanu ni časa. Kaj vama pomenijo prazniki, kako doživljata praznično obdobje?

Maša: Naš smisel je v tem, da delimo trenutke in svoje talente z drugimi in ne v grabežljivosti, ko bi si vse okoli sebe želeli prisvojiti zgolj in samo zase. Takšne in podobne težnje vodijo le v depresijo. Največja skrivnost je hrepenenje, da gremo naprej in vidimo svoj cilj.

Moj praznik, moje življenje je mož Koljka. Ne samo, da je slikar, kipar, grafik, pravljičar, pisatelj in pesnik, je tudi Božji dar. 

V Sloveniji živiva od leta 1994, kjer sva med ljudmi, ki so naju sprejeli. Slovenija je zdaj najina domovina, tu živiva med svojimi ljudmi, ki so postali del naju. Tu so tudi pokopani in po krščanski tradiciji, kakor tudi v svetu drugih kultur, je tvoj dom tam, kjer so pokopani tvoji bližnji, ljudje, ki si jih imel rad. Kulture so se razvijale na osnovi pokopa prednikov.

V prazničnem času se pomembno izrazi občutenje, da smo skupnost, da nisem le jaz, Maša, ampak da smo »mi«, da smo skupaj. Sleherni praznik je neke vrste socialni dogodek, ki nas opominja ravno na dejstvo, da delujemo v skupnosti, da tudi praznik gradimo skupaj. Jaz brez »nas« ne obstajam, to bi ne bilo mogoče. Namen prazničnega časa je v tem, da smo sami sebe pripravljeni deliti z drugim, vse ostalo, da tekamo po trgovinah in si želimo kaj kupiti, je le simulator življenja.

Nadvladala nas je naša materialna podstat in želja po tehničnem napredku, medtem ko je duhovnost v večji meri ostala zastrta. FOTO: Jana Jocif

Navade različnih narodov in njihovih praznovanj so del človeške zgodovine in nimajo nič skupnega z večnostjo, ki se je ne da razumeti, lahko jo le občutiš. Praznični čas je obdobje, ko se občutenje večnosti okrepi. Življenje je praznik. Ko umreš, postane vse eno. O teh vprašanjih je težko govoriti, laže se jim približamo z molitvijo, ki je del transcendence. Med posameznimi prazniki ne delam razlik. Predstavljajo namreč nekaj dogovorjenega, ponujajo nam socialno podporo in zatočišče.

Vajina poklicanost k ustvarjanju se zapisuje v sfero večnosti. Pri umetniških delih se jo dotaknemo, ker so le-ta že sama po sebi stvaritve duha, človeškega intelekta, talenta in duhovnega uvida. Kako prek ustvarjanja ohranjati občutek skupnega, večnega?

Nikolaj: V človeško zgodovino se je zapisalo več ključnih prelomnic, povezanih s človekovo fizično in duhovno podstatjo. Poleg pomembnejših materialnih iznajdb, kot je izum kolesa, raziskovanje mikrodelcev in jedrske energije, je vsekakor treba izpostaviti področje duhovnosti in pojav krščanstva. 

Gre za tisto prelomno točko v človeški zgodovini, izjemno pridobitev, ko bi človek lahko postal človek v pravem pomenu besede.

Mislim, da se v posamezniku skrivata močan živalski nagon in potreba po dominaciji, medtem ko je prostor za njegov duhovni razvoj zelo okrnjen. Če bi človek in civilizacija ob vzniku krščanstva v polnosti sledila krščanskemu nauku, bi zdaj živeli v popolnoma drugem svetu. Ta bi bil veliko bolj human, vojn in bolezni pa morebiti sploh ne bi bilo. 

Kolo zgodovine bi se najverjetneje zasukalo drugače. Nadvladala nas je naša materialna podstat in želja po tehničnem napredku, medtem ko je duhovnost v večji meri ostala zastrta.

Ravno praznično obdobje nas opominja na našo skupno prelomnico, ko bi človeštvo lahko postalo drugačno. 

Božič je opomin in spomin na Kristusovo rojstvo, njegovo trpljenje in čudeže. Gre za Božji nauk, namenjen naši civilizaciji, kako bi morali v resnici živeti. Namenjen je nam, ljudem, sporoča nam, naj se končno zazremo v bistvo krščanskega nauka in se zavemo, kje so se zgodile temeljne napake, zaradi katerih so se ljudje že kmalu odvrnili od Kristusovega nauka in duhovnosti.

Smo priča težkim časom, ki ga trenutno doživljajo cerkve širom sveta; ustvarja se vtis, kot da bodo kmalu prazne. Človek vse bolj hlepi po materialnih dobrinah in strah vzbujajoče je, da je sredi tega prevladujočega gona vse manj prostora za duhovnost.

Stara umetnost je bila v celoti religiozna, kajti človek se je prek nje želel zahvaliti Bogu, da živi. FOTO: Jana Jocif

Kaj je tisto v človeku, k čemur se s sposobnostjo inteligence lahko približamo in kar vama kot umetnikoma daje ustvarjalni zanos ter vaju žene, da ustvarita to, kar se bo zapisalo v večnost?

Nikolaj: V človeku je nedvomno navzoča binarnost, ki jo sestavljata razum in človeški duh oziroma čut. Idealno bi bilo, če bi se obe podstati razvijali vzporedno, v harmoniji. Trenutno pa je razmerje med njima v disonanci, kajti razum je v veliki meri prevladal nad duhom, ki ne le da je obtičal na točki mračnega srednjega veka, temveč je zdrsnil še mnogo nižje in se degradiral.

Ko opazujem, kaj se dogaja v današnjih cerkvah, se mi zdi, da ljudje liturgijo in pridige sprejemajo kot nekakšen print, kot nekaj že slišanega in nenehno ponavljajočega se. Ne morejo se poglobiti v srž sporočila. Nekoč je duhovnik poosebljal nekoga, ki je prihajal iz območja svetega in sam stik s svetim prostorom je bil za verujočega velik praznik. 

Vase je vsrkaval sleherno izgovorjeno besedo, ki jo je polno občutil. Danes vstopa človek v svetišče iz popolnoma drugega okolja, kjer ima na pretek vse mogoče vire o naši resničnosti in tehničnem napredku. Njegov duh je posledično do skrajnosti nasičen in ko pride v cerkev, pravzaprav vstopi v sivo cono, v območje omenjenega printa, ki zanj ni zanimiv.

Maša: Religija je sama po sebi želja do življenja. Stara umetnost je bila v celoti religiozna, kajti človek se je prek nje želel zahvaliti Bogu, da živi. Če si želim živeti, bom tudi ustvarjala. 

Moje ustvarjanje in umetniški zanos sta hvalnica Bogu.

Prebrali ste del članka, ki je bil v celoti objavljen v reviji Praznična, zima 2021. Revijo lahko prelistate TUKAJ. Posamezen izvod stane 4,95 evra, naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28. Sledite reviji Praznična tudi na Facebooku in Instagramu.