Prvakinja ljubljanske opere Milena Morača v zadnji številki Družine spregovori o sopranskih vlogah, glasu kot božjem daru, moderni operni režiji in tem, zakaj je vsaka zapeta arija na odru tudi molitev.

Sopranistka Milena Morača se je konec marca v vlogi Abigaille v Nabuccu poslovila z odrskih desk SNG Opera in balet Ljubljana. V dobrih treh desetletjih je na tem odru poustvarila številne »primadonske« vloge: Čo-čo-san v Madame Butterfly, Mimi v La Boheme, Normo v istoimenski operi, kraljico Margot v Hugenotih, uveljavila se je v najbolj tragičnih likih klasične literature, kot je Violetta v Traviati in Jenufa v istoimenski Janačkovi operi. Zgodilo se je, da je operna diva v sezoni odpela tudi deset premier v nosilni sopranski vlogi.

Iz rodne Banjaluke je prišla v Slovenijo na študij in v drugem letniku Akademije za glasbo, pri rosnih dvajsetih letih, jo je profesorica Ondina Otta – Klasinc spodbudila, da se prijavi v mariborsko Opero, kjer so iskali koloraturni sopran – še isto leto je odpela štiri premiere. Po diplomi na Akademiji za glasbo v Ljubljani se je izpopolnjevala še v Londonu, na Dunaju in v Beogradu. Od leta 1981 je zvesta ljubljanski operni hiši.

Z Mileno Morača se je pogovarjala Ksenja Hočevar.

Gospa Morača, »živela sem za umetnost, živela sem za ljubezen ...«
Tosca! (nasmeh)

Drži! Je bil to le libreto, ki ste ga prepevali v vlogi Florie ali ...
... dobro ste me pogruntali! Misel Florie Tosce je nekakšno moje življenjsko geslo. Le da če govorim zase, to ni v pretekliku. Namreč: jaz res živim za umetnost, živim za ljubezen.

Petje kot poklicanost?
Brez dvoma! Poklica si nisem izbrala sama, pevskega talenta si nisem sama podarila. Tisti, ki me je za oder obdaroval »z glasom in stasom«, kot pravijo, ta isti me je izbral za ta poklic in me poklical na to pot. Jaz mu pravim Bog. Če te Bog pokliče, se ne moreš upreti. Morda se takrat tega niti zavedala nisem, a ko takole gledam svojo pot nazaj, se vedno bolj zavedam velikega božjega daru, ki pa seveda prinaša tudi odgovornost in dolg.

Vas je ta odgovornost gnala, da ste zdržali tako rekoč na istem odru dobrih 35 let?
Tudi odgovornost, a v prvi vrsti je to božja milost. Redki so pevci, ki na odru zdržijo toliko časa v nosilnih vlogah, sploh če gre za visoke glasove, kot sta sopran in tenor. Zato se zavedam milosti, da je moj visoki glas skoraj štiri desetletja ostal čist in svež. Seveda je za dolgoletno pevsko »špic« kondicijo pogoj tudi dobra¬ vokalna tehnika. Ko sem v prvih opernih vlogah pela najvišji koloraturni sopran, so mi rekli, da žvrgolim kot ptiček. Z leti se je moj glas v okviru sopranskega faha harmonično razvijal. Začela sem peti lirske, dramske, komične in tragične vloge. Veste, precej je koloraturk, ki ostanejo vse življenje koloraturke – potem pa gledamo petdesetletno gospo, ki na odru še vedno igra naivko in žvrgoli, pa to nekako ne gre skupaj.

Celoten intervju Ksenje Hočevar s sopranistko Mileno Morača:
http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/26FDFDD44C85445FC1257B5700413F05?OpenDocument


Foto: Tatjana Splichal