Če me spomin ne vara, je znameniti lutkar Nace Simončič v davnem televizijskem intervjuju pripovedoval, kako je v partizanskih časih v neki agitki igral Hitlerja in pri tem skoraj izgubil življenje, ker ga je neki tovariš iz občinstva v navalu srda nad osovraženo pojavo hotel ustreliti. Pustimo ob strani to in ono: anekdota priča o širini duha, ki se kaže v humorni distanci do samega sebe oziroma do svoje strani. Zakaj je šaljiva, seveda ne potrebuje razlage: da je predstava pač predstava in da jo je treba tako razumeti, je pač tako zelo samoumevna predpostavka, da se zdi skoraj komično in groteskno, če jo sploh omenjamo. Tega ne spremenijo niti skrajno napete vojne okoliščine, v katerih je nasilna smrt vsakdanji dogodek. (Če pa me je spomin slučajno vendarle zapeljal, se opravičujem lutkarskemu mojstru, blagemu duhu Pavlihe in Radovednega Tačka, da mu pripisujem še to plemenito duhovitost). A časi se spreminjajo in mi z njimi – in tudi to, kar je naravno kakor dihanje, postaja vpra...