Živeti skupaj, a neporočeni
Živeti skupaj, a neporočeni
V Tridentinskem koncilu se je zakon končno razglasil za zakrament in takrat je bil lahko vsak človek, ne glede na stan in ekonomsko stanje, deležen slovesne poroke vpričo Cerkve in božjega predstavnika. »Skozi poročni obred se je tako potrdilo človekovo dostojanstvo kakor tudi odličnost in dostojanstvo ljubezni med moškim in žensko«, piše Branko Cestnik. »Zakon kot zakrament in slovesni verski obred sta po svoje tudi zaščitila in povzdignila šibkejše udeležence, se pravi žensko in otroke.«
Kaj pa zdaj? Veliko mladih kristjanov opušča zakrament zakona. »Intrigantno vprašanje pri tem je, koliko ni interes države, vedno v skušnjavi totalitarnosti, da je poroka čim bolj razvrednotena, država pa v življenju žensk in otrok čim bolj navzoča, pravzaprav v vlogi nadomestnega moškega.«
V Cerkvi danes Cestnik predstavi tudi, kako deluje župnija neporočenih družin. Luka Mavrič prikazuje razloge, da se mladi pari ne odločijo za poroko, medtem ko Mojca Belcl Magdič piše o tistih, ki ne najdejo pravega življenjskega sopotnika, Karmen Kristan o ničnosti zakona, Stanislav Slatinek pa se je teme neporočenosti lotil z vidika posinodalne apostolske spodbude Radost ljubezni (Amoris laetitia).
Poleg tega lahko v reviji Cerkev danes preberete tudi o tem, da je vse manj redovnic, o Evropi, ki išče svojo dušo, arhitektu Jožetu Plečniku, pastoralnih dogodkih in komentar o evangeliju.