Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo (Jn 3,5). Jezus nas v pogovoru s farizejem Nikodemom najlepše uvede v način delovanja Svetega Duha in v njegovo poslanstvo.

Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat, 6/2022.

Sveti Duh prihaja »od zgoraj«, od Očeta, da bi človeka vodil k Očetu, v njegovo kraljestvo. Nihče ne more z modrostjo »od spodaj« spoznati Očeta in njegovega kraljestva in ga tudi ne osvojiti z močmi »od spodaj«. Božje, to je novo življenje, je mogoče sprejeti samo kot dar, ker je od Boga in ne sad človekovih prizadevanj. Je zastonjski dar – ljubezen. Začuda je človeku tako težko razumeti resnico, da se tisto najboljše in novo, po čemer vsak dan zahrepeni, ne da osvojiti, ampak se mu je potrebno prepustiti in ga sprejeti, ga objeti in živeti.

Sveti Duh prihaja »od zgoraj«, od Očeta, da bi človeka vodil k Očetu, v njegovo kraljestvo.

Nikodem pozna Sveto pismo in je bil uveden v modrost Božje postave, pa vendar je imel težave, kako spoznati Božjega Duha, kako spoznati Božjo voljo in jo živeti. Kako se more to zgoditi (9), se sprašuje. Jezus se mu čudi, ker je odgovor očitno preprostejši, kot si lahko učeni mož predstavlja.

Najprej je potrebno dopustiti, da človek Božjega Duha ne more obvladati in razumeti. Božji Duh je vedno nov, vedno živ in vedno presega vse človeško. Jezus ga zato opiše s podobo vetra: Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre (8). Je kot življenje, ki se ne vidi, pa vendar smo v njem, v njem vidimo, čutimo, živimo. V življenje pa se lahko stopi samo preko rojstva. Zato Jezus pravi Nikodemu, da se je potrebno roditi »od zgoraj«, iz Duha. S to prispodobo pove, da je za vstop v Duha potrebna nekakšna smrt, odpoved človeškemu načinu razmišljanja, ki je razmišljanje »po mesu«, razmišljanje, ki ga žene strah zase, želja po osvajanju in imetju. Ta se nujno konča v smrti. Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo (Jn 12,24).

Za vstop v Duha je potrebna nekakšna smrt, odpoved človeškemu načinu razmišljanja, ki je razmišljanje »po mesu«, razmišljanje, ki ga žene strah zase, želja po osvajanju in imetju.

Mišljenje »po Duhu« pa je mišljenje v ljubezni, ki se ne ponaša, se ne napihuje, ne sramoti, ne išče svojega, ne misli hudega, se ne veseli krivice, veseli pa se resnice (1 Kor 13,4-6). To mišljenje je sad Duha in rojeva novo življenje, ki je pri krstu po Duhu že položeno v človeka. Ta Duh neprestano šepeta človeku o svojem izvoru in o njem samem, kdo v resnici je in komu pripada. Da je ljubljeni Božji otrok, da ga Oče tako ljubi, da je zanj dal svojega edinorojenega Sina, da bi po Njem živel v organskem občestvu s človekom. Sveti Duh je po svojem osnovnem poslanstvu graditelj občestva, to je življenja – ljubezni, ki je med Očetom in Sinom.

Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal (Jn 14,26). Da bi torej spoznali Njega in Tistega, ki ga je On poslal! To je novo življenje, ki ne mine in nam je podarjeno po Duhu.

Maksimilijan Matjaž je biblicist in celjski škof.

Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat, 6/2022, molitveno-bogoslužni reviji, ki pri založbi Družina izhaja vsak mesec. Revijo lahko prelistate TUKAJ in naročite TUKAJ. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin. Spremljajte tudi spodbudne misli iz Magnificata na Facebooku.