Prav zadnja obletnica je bila povod, da smo na spletni strani Družine 19. aprila poobjavili intervju, ki smo ga z odgovornim urednikom Ognjišča, komunikologom mag. Božem Rustjo, pripravili leta 2015 ob zlatem jubileju mesečnika. Pogovor se je dotaknil tudi širše vloge katoliških/cerkvenih medijev. Navedimo iz tega sklopa eno misel kolega Rustje: »Cerkveni mediji smo t. i. komunitarni mediji. Medije namreč lahko klasificiramo na nacionalne, komercialne in komunitarne. Kaj so prvi in drugi, vemo, komunitarnemu mediju pa gre predvsem za to, da poveže člane neke skupnosti, ne toliko kritizira institucijo, katere glas je, temveč skuša v njej iskati pozitivne stvari, jo promovirati. Kot denimo Lovski vestnik ne bo pisal o tem, da so tisti, ki hodijo na lov, krvoločneži, tudi katoliški mediji ne moremo sprožati tem, ki bi postavljale pod vprašaj nauk, cerkvene temelje. Potem sploh nismo potrebni. /…/«

Svoboda vsakega medija, ki si želi in zasluži nositi pridevnik »katoliški«, je tako tudi svoboda, da tematike, ki jih izbira, obravnava v skladu s cerkvenim naukom – in nič drugače.

Svoboda vsakega medija, ki si želi in zasluži nositi pridevnik »katoliški« (Družina ga ima vsem na očeh zapisanega v podnaslovu), je tako tudi svoboda, da tematike, ki jih izbira, obravnava v skladu s cerkvenim naukom – in nič drugače. In ko t. i. vatikanski sporazum določa, da ima Katoliška Cerkev »polno svobodo posedovanja lastnih sredstev obveščanja«, to hkrati pomeni, da imamo komunitarni (= skupnostni) mediji v katoliški lasti vso svobodo pisati/govoriti o verskih pa tudi o družbenih in etičnih temah z vidika katoliškega pogleda na človeka – in nič drugače.

Če ponazorimo: ko ob veliki noči pišemo o Jezusovem vstajenju, pač ne bomo za mnenje spraševali kakšnega religiološkega »strokovnjaka«, ki je baje znanstveno prepričan, da je to le mit. Ko bomo pisali/govorili o splavu, pač ne bomo cukali za rokav kakšnih infantilnih aktivistk ali proabortivnih lobistk, ki so jih sicer ob obravnavi te tematike polni dosledno prikimavajoči prevladujoči mediji. In enaka ugotovitev velja tudi, ko pišemo/govorimo o temah, kot sta denimo teorija in spreminjanje spola.

Nedavni dokument Dikasterija za nauk vere Neskončno dostojanstvo v nabor hudih kršitev človekovega dostojanstva izrecno umešča tudi teorijo spola in spreminjanje spola.

Bralke in bralci zdaj najbrž še veste, od katere zgodbe letijo tile odkruški. V mislih imamo kakopak stališče t. i. častnega razsodišča enega izmed novinarskih združenj, ki se čuti poklicano razsojati o vsem in vseh, v zadevi Družinine obravnava žgoče tematike teorije in spreminjanja spola. Na dlani je, kakšno je cerkveno stališče do teh pojavov – odklonilno! Pomislimo samo na nedavni dokument Dikasterija za nauk vere Neskončno dostojanstvo. V nabor hudih kršitev človekovega dostojanstva izrecno umešča tudi teorijo spola in spreminjanje spola. Dokument pravi, da je treba »zavrniti vse tiste poskuse, ki zatemnjujejo sklicevanje na neodstranljivo spolno razliko med moškim in žensko«. Odklonilna je tudi sodba o spremembi spola: ta »praviloma tvega ogrožanje edinega dostojanstva, ki ga je oseba prejela v trenutku spočetja«.

Ti in oni aktivisti se ob doslednem predstavljanju katoliškega stališča do perečih družbenih in etičnih vprašanj »počutijo užaljene« ...

Ti in oni aktivisti se ob doslednem predstavljanju katoliškega stališča do perečih družbenih in etičnih vprašanj seveda »počutijo užaljene« in skušajo iz te »užaljenosti« doseči sankcioniranje predstavljanja katoliških pogledov ne le v javnem prostoru kot takem, temveč celo v katoliških medijih, ki s(m)o bili ustanovljeni zato – in samo za- to! –, da v javno razpravo prinašamo argumentacijo, utemeljeno v razumnosti katoliškega verskega, etičnega in družbenega nauka. Saj sicer pač »sploh nismo potrebni«, kot jasno pove kolega Rustja.

Stališča nekega novinarskega »razsodišča« (v katerem, mimogrede, sedijo novinarji iz medijev, ki so prav pri obravnavi etičnih tem popolnoma enostranski) smemo in moramo zato razumeti kot kršenje uredniško-novinarske avtonomije in svobode katoliških medijev, ne nazadnje tudi verske svobode. Prepričani smo, da je apostolski nuncij v Sloveniji pozoren na takšne pojave.

Zatorej: žível 3. maj, dan medijske svobode – naj bo to dan svobode tudi katoliških medijev, da so lahko v resnici katoliški.